Kovačeva teza je v skladu z Golobičevim pozivom k samoomejevanju menedžerjev, sicer naj menda računajo s tem, da bodo dobili z macolo po glavi. Opisani poziciji Bogomirja Kovača in Gregorja Golobiča sta družbeno nevarni. Skupni temelj imata v filozofiji korporativnih omrežij Foruma 21 po zgledu keiretsujev na Japonskem.

Kučanove moralne obtožbe proti Bošku Šrotu (in Igorju Bavčarju) govorijo o tem, da Šrot na svojem pivovarsko-medijskem pohodu ni dovolj upošteval forumskih avtoritet oziroma je forumske norme na silo spreminjal. Njegovo početje spominja na ruski kapitalizem. Vendar pozor, za Bogomirja Kovača ni najbolj kritično to, da so že davno odpovedali nadzornimi organi, ampak da menedžerji ne delujejo moralno.

Problem Kovačeve argumentacije je, da oba obravnavana modela kapitalizma zmanjšujeta pomen pravne države. Vsakdanje delovanje birokracije in dopuščanje tržne svobode sta po Kovaču za pravno državo pomembnejša od delovanja regulatorjev in sodišč. Torej, Bogomir Kovač višje od varstva konkurence (z regulatorji) postavlja (dogovorno) dopuščanje tržne svobode.

Upam, da na letošnjih volitvah ne bomo izbirali med japonskim in ruskim modelom kapitalizma. Ampak da bomo odločali o tem, ali želimo avtoritarno moralni kapitalizem (Forum 21) na škodo učinkovite konkurence, ali pa želimo tržno konkurenco v okviru liberalne demokracije (pojem je v nasprotju z LDS) na škodo „ljudskofrontnih nacionalnih interesov”.

P.s.: V Financah je odličen članek o tem, kako so lobisti petnajst let uspešno ovirali sprejem zakonodaje o učinkovitejšem nadzoru kapitalskega trga. Razkrita je tudi še ena zaresovska demagogija, in to na primeru Mateja Lahovnika, češ da se je vse začelo z Mercatorjem.

Predpostavimo, da je polovica volilcev že vnaprej, več mesecev pred volitvami prepričana, katero politično stranko bo volila. Dilema o predvolilni strategiji se torej nanaša na drugo polovico volilnega telesa, ki je še neopredeljena in koleba. Racionalni neopredeljeni volivec se bo vprašal:

1. Ali mi gre sedaj bolje kot pred štirimi leti?
2. Komu(*) verjamem, da bo boljše vladal?
3. Kakšno pozicijo zagovarjajo drugi pripadniki primarne in referenčnih skupin?**

* opomba: S poudarkom na osebnostih, in ne na politični stranki in programu.
** opomba: Saj se razumemo, ne? ;)

Vojko in JPD na Razgledih opozicijskim strankam (oziroma samo Pahorjevi SD) svetujeta, naj najprej priznajo in obsodijo lastne grehe in napake. Le tako jim bomo/bosta lahko verjeli/verjela, da istih napak ne bodo ponavljale. Po mojem mnenju lahko ta nasvet deluje le kot še en marketinški trik, v realnosti pa bi se zapletlo že pri enostavni nalogi, če je ustrezno konkretiziramo. Ta nasvet je, skratka, slab in naiven. Za moralni kapital se bodo morale opozicijske stranke potruditi na drugačen način.

Na preteklih slovenskih parlamentarnih volitvah lahko kot zmagovalca vsakič prepoznamo tistega, ki se je najbolj prepričljivo predstavil kot povezovalec (ni nujno res, da je bil tudi v resnici – na predstavo vpliva tudi propaganda), sposoben in željan sodelovanja, sklepanja kompromisov. Leta 1990 je Demos je sestavljalo veliko bivših komunistov, sodelovali so tudi zeleni. Leta 1992 je na volitvah s katarzičnim (in ne toliko karizmatičnim) Janezom Drnovškom zmagala LDS. Leta 1996 sta bili nagrajeni združitvena LDS (združila se je z Bavčarjevimi demokrati, Žakljevimi socialisti in Tancigovimi zelenimi) in mostogradna SLS. Leta 2000 je zaradi razprtij med pomladnimi strankami kot najbolj povezovalen skozi sito ponovno prišel flegmatični Drnovšek in z njim LDS. Leta 2004 se pod srboritim Ropom to ni več moglo zgoditi, ampak so volivci prisluhnili mirobljubnejšim tonom pri Janševih demokratih.

Pred letošnjimi volitvami se za preživetje spopada več strategij. Milan Kučan forsira izključevalno politiko, ki sta ji dodobra podlegli LDS in Zares (hkrati so njuna retorika in dejanja vse bolj populistična in demagoška), čedalje bolj tudi SD. Bivši minister Janez P. Damijan priznava, da so Pahorjevi socialdemokrati z Janševo vlado korektno sodelovali, čeprav so jih ovirala notranja nesoglasja. No ja, ustavilo se je, ko bi besedam morala slediti dejanja poslancev. Ampak dokler so v javnosti vzdrževali videz sodelujočih, sta imeli v javnomnenjskih anketah tako SD kot SDS visoke rejtinge (podatkom, ki jih je prikazovala Ninamedia, seveda ne verjamemo). Za odločilne volivce bo na letošnjih volitvah ključno vprašanje enako kot že doslej: kdo je zmožen konstruktivno vladati.

Pripravljenost za kompromise posledično pomeni, da poteka izvajanje reform počasneje, spremembe niso radikalne. To ni nič posebno značilnega za slovensko družbo, ampak je značilnost demokratičnih političnih sistemov. Družbenih revolucij, niti koristnih niti škodljivih, si večinsko ne želimo, spremembe raje uvajamo preračunljivo in postopoma. Zato bo politična stranka bolj kot s priznavanjem lastnih grehov predvolilni moralni kapital ustvarila z iskreno politično analizo, kaj je izvoljena oblast naredila dobrega in slabega. Če politična stranka v vsem vidi samo slabo, s tem v prihodnje napoveduje preveč radikalne spremembe.

Stroge kazni za prometne prekrške
Predvolilne zaveze strank
Lipa zbira položnice
Trgovina se razvija

P.s.: Tovarniški alarm.

Stroge kazni za prometne prekrške
Miha Mazzini je v zadnji sobotni prilogi Dela razvil teorijo, da so prometne nesreče v Sloveniji posledica predobrih avtomobilov ter nevrotizma in samomorilnosti. Zato ne verjame v hitro izboljšanje prometne varnosti. Nasprotniki visokih kazni trdijo, da povišanje kazni ne bo učinkovito oziroma da bi zadostovalo le povečati nadzor. Vendar se motijo: ravno pred povišanjem kazni je prometna policija nekaj tednov izvajala terensko akcijo povečanega nadzora, a se kljub temu v času akcije letno povprečje smrtnih žrtev ni znižalo. Nasprotniki se tipično motijo, ko za primer dajejo Nemčijo, češ da v Nemčiji ni potrebe po ostrem nadzoru. Prav tako ni res, da na nemških avtocestah nikjer ni hitrostnih omejitev ali da so redke. Tudi na nemških avtocestah so postavljeni stacionarni radarji, še več pa je policijskih patrulj v na videz navadnih avtomobilih (na primer močen bmw, opremljen s kamero, vendar brez policijskih oznak), s katerimi lovijo divjake. Upam, da bo takšnih patrulj tudi v Sloveniji kmalu več, saj je to najboljši način za lovljenje kršiteljev.

Predvolilne zaveze strank
V pismih bralcev sobotne priloge Dela poteka zanimiva debata o anketnem napovedovanju. Nikola Damjanić se trudi s telovadbo na vzorčni statistični napaki dokazati, da je agencija Ninamedia najboljša, saj je leta 2004 napovedala, da stranka SMS ne bo prišla v parlament, medtem ko je Delova anketa stranko SMS precenila. Peter Jančič na drugi strani poudarja, da je bila Delova terenska anketa takrat edina, ki je stranki SDS napovedala prvo mesto, torej več kot stranki LDS. To je bistveno, kajti do sedaj je še po vsakih volitvah vladno koalicijo vodil relativni zmagovalec - stranka, ki je na volitvah prejela največ glasov. Zato je zdaj v političnem zakulisju zatrobil alarm, pojavili so se pritiski na trojček Z(ares)-L(DS)-SD. Pritiski so bili učinkoviti: te tri stranke so se vnaprej zavezale, da s stranko SDS ne bodo sodelovale. Seveda pa se do volitev to lahko še spremeni. Kot vemo: v sili hudič tudi muhe žre.

Lipa zbira položnice
Novi stranki Lipi je v parlamentu uspelo stisko socialno ogroženih izkoristiti za strankarsko medijsko promocijo. Barbara Žgajner Tavš je Janezu Janši pod nos pomolila položnice, ki jih najrevnejši ne morejo plačevati. Predsednik vlade bi se lahko na to populistično past odzval s pojasnilom, kaj na tem področju vlada že počne: sedaj se pokojnine usklajujejo z rastjo plač (pod prejšnjo vlado so sistematično zaostajale), vlada je povišala socialno pomoč najbolj ogroženim in davčne olajšave, stopnja revščine se je znižala in je med najnižjimi v Evropi, neto plače so se realno povišale, itn. Ne dvomim, da bi tak odgovor medijsko izzvenel kot zatiskanje oči pred realnostjo. V Lipi so zatem pri svojih simpatizerjih zbirali položnice, ki naj jih plača Janez Janša. Vendar volivci lipovske igre ne sprejemajo z navdušenjem, saj v njej večinoma vidijo politikantsko zlorabo, ne pa resne želje po reševanju problemov.

Trgovina se razvija
Pozitivno me je presenetila nova notranja ureditev Mercatorjevega centra v Šiški. Prostor ni več bleščeče belo osvetljen, regale so znižali, izbiro prodajnih artiklov so popestrili, postrežba je prijazna, posebno vzorni so oddelki s sadjem, zelenjavo in delikateso. Uvedli so celo samopostrežne blagajne. Dobil sem občutek, da je Mercator opustil agresijo z izdelki lastne blagovne znamke, zdaj več uvaža izdelke uveljavljenih blagovnih znamk. Na primer, skupaj sta razstavljena ratluk iz Albanije in lokum iz Srbije ... Žal pa Mercator še naprej ostaja najdražji sosed. Za primerjavo: v Tušu stane pašteta gavrilović 0,94 evra (ne v akciji), medtem ko je v Mercatorjevem centru po 1,11 evra, v lokalnem mercatorju pa celo 1,24 evra. Sklepam, da projekt spletne primerjave cen ni dovolj učinkovit, čeprav se živila vendarle ne dražijo več toliko kot lani.

P.s.: V centru Ljubljane še vedno ob sobotah opoldne tovarniške sirene sporočajo delovnemu ljudstvu, da je konec šihta?

Naslov Tito brez maske naj bralca in bralke ne zavede, da gre za celovit ali celo objektiven prikaz Titovega življenja oziroma jugoslovanske zgodovine. Simčičevi opisi so Titu močno naklonjeni, mednarodni kontekst zgodbi služi bolj kot ne za opravičevanje Titove zverinskosti, pa tudi za utemeljevanje avtorjevega odnosa do slovenske zgodovine.

Simčiču je všeč Djilasov opis Tita kot odličnega taktika, a slabega slabega stratega. Tito je pozitivno predstavljen nekje do sredine šestdesetih let. Po zatrtju liberalističnih teženj slovenskih in hrvaških komunistov (in komunistk) pa Simčič postara Tita v okorelega vodjo, ki ni dojel globine jugoslovanske krize. Izvemo, da je bila Jugoslavija že pred Titovo smrtjo korak v bankrotu.

Posebno mesto si v knjigi izbori vdova Jovanka, predvsem zaradi svojih psihopatskih izpadov: „Seveda jih moram nagnati, če pa nočejo sami oditi ...” Kljub množici žena je bilo Titovo življenje osamljeno in predano karieri ter karizmi. Kot v napeti kriminalki spoznavamo Titova predvojna komunistična rivala. To sta bila Slovenec Lovro Kuhar s psevdonimom Prežihov Voranc in češki Sarajevčan Josip Čižinki s psevdonimom Milan Gorkić. Pred bralca je postavljena presoja, ali je bilo zdravljenje Tita v ljubljanskem kliničnem centru pravilno ali napačno. Titov pogreb 8. maja 1980 je po številu mednarodnih delegacij primerljiv le še s pogrebom kraljice Viktorije ali katerega od evropskih cesarjev.

V zadnjem poglavju so izpostavljeni štirje Slovenci kot pomembni Titovi sodelavci: Boris Kidrič, Edvard Kardelj, Boris Kraigher in Stane Dolanc. Rdeča nit je vprašanje, kako so pridobili Titovo zaupanje. Pomembno vlogo je pri tem igrala tudi Lidija Šentjurc. Moj povzetek razlage: bili so bolj papeški od papeža, tipično slovensko.

Če ne zaradi drugega, je knjigo vredno prebrati zaradi naslednje ugotovitve, citiram:

Udba in KOS sta imela veliko strokovnjakov za intelektualno vojno in vojaško propagando, ki svoje delo nadaljujejo tudi zdaj, z drugimi metodami, z drugačnimi cilji in za nove gospodarje. Iz resničnih podrobnosti se da narediti najboljšo propagandno laž, ki je zaradi nekaterih dejstev celo prepričljiva.

Procesu proti Nagodetovi skupini so poročevalci pripisovali specifično težo, ker so bili obtoženci izobraženi in osveščeni aktivni ljudje, izpričani protifašisti in protinacisti, med njimi Angela Vode znana ortokomunistka (zapis v Vikipediji napačno navaja, da so bili vsi nekomunistični politiki), sprva vključeni tudi v Osvobodilno fronto. Njihova krivda je bila, da so bili kritični do komunistične zlorabe narodnoosvobodilnega boja.

V procesu proti Nagodetu in soobtoženim – v vlogi javnega tožilca je nastopal Viktor Avbelj – so k javnemu obsojanju prispevali tudi režimu vdani intelektualci, med njimi teolog in zgodovinar Metod Mikuž, pravnik in pisatelj Makso Šnuderl ter profesor in pisatelj Ferdo Kozak. Slednji je obtoženim očital, da ne poznajo „množične psihe”, so odtujeni množičnim potrebam, so notranje jalovi ... Josip Vidmar je že pred tem, junija 1947, zapisal: „Komunistična partija je upravičena zaradi svoje avantgardistične funkcije izvajati ostro diktaturo, kajti njeni ostri prijemi, s katerimi oži osebno svobodo in veljavo njej nasprotnih vrednosti, na koncu koncev le koristijo brambi in razvoju napredka.”

Kljub temu da je vrhovno sodišče leta 1991 sodbe razveljavilo in da imamo vpogled v norijo tedanjega časa in komunistično blaznost, kljub temu da danes prisegamo na pravno državo in temeljne človekove pravice, kljub temu da se na načelni ravni strinjamo z univerzalno človeško pravico do pokopa (Nagodetove posmrtne ostanke so zakopali neznano kje, neznano kdaj), torej pietetnostjo, kljub vsemu temu védenju pa se v Sloveniji danes gotovo najde še veliko politično aktivnih izobražencev, ki z bolj ali manj bedastimi izgovori nasprotujejo reviziji montiranih procesov in formalni, a simbolični popravi krivic. Nenavadno pri tem je, da tovrstno nasprotovanje sovpada z zavzemanjem istih oseb za neupravičeno prilaščanje privatizacijskih privilegijev.

Ustavno sodišče je v odločbi 9. novembra 2006 (U-I-266-04) obrazložilo neskladje Zakona o žrtvah vojnega nasilja, 19. točka:

V okviru pooblastila, ki mu ga daje tretji odstavek 50. člena Ustave, je zakonodajalec torej sprejel ureditev, s katero je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omejil na različne kategorije civilnih oseb. Vendar je priznanje statusa žrtve vojnega nasilja omogočil samo tistim civilnim osebam, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja oziroma njegovih sodelavcev, iz kroga upravičencev pa v celoti izključil civilne osebe, ki so bile izpostavljene nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom oboroženih sil druge strani v spopadu. Za opredelitev pojma civilne žrtve pa je odločilno, da gre za osebe, ki so bile izpostavljene nasilju zaradi vojnih dogodkov, ne da bi bile aktivno udeležene na strani katerekoli od vojskujočih se strani.

Kako naj se država umakne iz solastništva v gospodarstvu in hkrati ne omogoči tajkunom neposrednega okoriščenja na račun malih delničarjev (kar je Bruno Korelič spričo vladne napovedi označil za paradoks)? Recept poznamo in ga v praksi že preizkušamo: država naj ponudi svoje lastniške deleže širši množici malih delničarjev na podoben način kot v primeru Nove Kreditne banke Maribor.

Več podjetij skupaj deluje kot orkester, ker je nadzor nad njihovimi gospodarskimi zlorabami šibek. Vladajočim političnim skupinam učinkovitost organov nadzora in pregona v preteklosti ni bila v interesu. V zadnjem letu mandata se je sedanja vlada vendarle opogumila, in odločno zakorakala v pravo smer. Kljub odločnosti pa bi morala prisluhniti tudi konstruktivni kritiki.

Brez težav v koaliciji seveda ne bo šlo, vendar še večje težave grozijo s strani medijev, ki se uklanjajo velikemu, politično angažiranemu kapitalu. Janez Janša zmotno meni, da je stampedo zaustavljen. Na žalost je resnica drugačna: k pitni vodi se je obrnil le manjši del stampeda, preostali del pa je zavohal novo kri, medijska vojna se razplamteva.

Pomladnim strankam svetujem, naj se ne obremenjujo z rezultatom na prihodnjih volitvah, in v dolgoročno dobro Slovenije raje uresničijo čim več reformskih obljub. Če bodo pri izvajanju reform iskreno enotne, lahko na volitvah celo zmagajo.

P.s.: Ponosno ugotovljam, da sem imel prav: po grožnji z odstopom se je politika Janševe vlade korenito spremenila.

Tema tega tedna je sprava. O tej temi bi lahko veliko napisal, še najraje pa odgovor, zakaj to ne zadeva samo tistih, ki so bili v drugi bratomorni udeleženi. Vendar na to temo že obstaja tako dober zapis, da mu nimam česa dodati. ;)

Zgodba se je pričela s slovensko osamosvojitvijo leta 1991. Država je vsem, ki niso imeli slovenskega republiškega državljanstva, ponudila pridobitev državljanstva nove države Slovenije pod izjemno ugodnimi pogoji. Prva napaka, ki jo je država pri svoji ponudbi zagrešila, je bila podmena, da lahko osebam, ki postanejo tujci, množično ukine stalno bivanje. Druga napaka je bila podmena, da so bile evidence v prejšnji državi urejene in vsakemu prebivalcu njegov republiški status znan. Tretja napaka je bila operacionalne narave in za pravno državo pogubna: upravni organi so leta 1992 osebam brez državljanstva v evidenci pripisale zaznamek tujec in jim izničili status stalnega bivanja, brez da bi tem osebam izdali odločbe. Izbrisani dolgo sploh niso vedeli, da se jim je pravni status spremenil, in se zoper pravni akt niso mogli (v roku) pritožiti. Za izbris so izvedeli šele kasneje, ko so jim osebni dokument zasegli oziroma uničili.

Za kaj je v bistvu šlo pri izbrisu? Tedanji republiški sekretariat je od tujcev, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, zahteval, da ali zaprosijo za državljanstvo, ali pa si ponovno uredijo stalno bivanje, kot da ga prej sploh niso imeli. Po preteku prehodnega obdobja jim upravni organ o spremembi statusa ni izdal niti odločbe niti ni javno objavil ustreznega sklepa (v ljubljanski upravni enoti so izbrisanim sicer poslali vabila, naj si pridejo uredit status). Ves problem, ki ga je treba danes še rešiti, je v tem, da se izbrisanim prizna stalno bivanje za čas od 26. februarja 1992 naprej (večina si je status že v nekaj letih uredila). Seveda jim iz tega naslova pripada tudi pravica do odškodnine. Zadnji vladni predlog ustavnega zakona (UZITUL-B) je neustrezen, ker stalno prebivališče za nazaj priznava šele od dneva, ko je izbrisani prvič vložil prošnjo za ponovno priznanje stalnega prebivališča.

Kronologija dogodkov po točkah:

1. Nasprotniki ustavne odločbe sodišča se sklicujejo na 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine (UZITUL) iz leta 1991 (ki je starejši od ustavnega sodišča). Ta pravi naslednje:
Državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije 23. decembra 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živijo, so do pridobitve državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije oziroma do izteka rokov po 81. členu Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije, razen v primerih iz 16. člena tega zakona.

2. Izbris 18 305 oseb je bil izvršen z dnem 26. februarja 1992 na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj), sprejetem 6. junija 1991, in sicer drugega odstavka 81. člena:
Za državljane SFRJ, ki so državljani druge republike, ki ne zaprosijo za državljanstvo Republike Slovenije v roku iz prejšnjega odstavka ali jim je izdana negativna odločba, začnejo veljati določbe tega zakona dva meseca po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, oziroma od izdaje dokončne odločbe.

Protiustavna pravna praznina je nastala že ob sprejemanju zakona, saj so takrat v parlamentu predlagali amandmaje k zakonu, vendar se kompromisni sklep (načelo recipročnosti z drugimi državami bivše Jugoslavije) na koncu ni popolnoma uresničil, predvsem ne zaradi stališča Srbije in Črne gore.

3. Vlada je 16. septembra 1992 sprejela sklep, da se pri vlogi za priznanje stalnega bivanja upošteva tudi obdobje pred uveljavitvijo Zakona o tujcih, če oseba v Sloveniji ves ta čas dejansko biva. Vlada je pripravljala tudi posebni zakon o ureditvi tega problema, pri čemer pa predlog ni vseboval priznanja stalnega prebivanja tudi za obdobje od 26. februarja 1992 do ponovne pridobitve tega statusa.

4. Ustavno sodišče je 4. februarja 1999 (U-I-284/94) na podlagi pobud iz let 1994 in 1995 odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno bivanje oseb po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če niso zaprosile za državljanstvo, ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna.

5. Državni zbor je leta 1999 sprejel zakon o urejanju statusa izbrisanih (ZUSDDD), ki jim ponovno omogoča izdajo dovoljenj za stalno bivanje, če v (prekratkem) roku treh mesecev za to zaprosijo.

6. Ustavno sodišče je 3. aprila 2003 odločilo (U-I-246/02), da je ZUSDDD v neskladju z ustavo, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26.2.1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega bivanja in ker ne ureja pridobitve dovoljenja za stalno bivanje tistim, ki jim je bil izrečen ukrep prisilne odstranitve tujca iz 28. člena Zakona o tujcih.

7. Odločbi ustavnega sodišča iz leta 2003 je sledila zmeda, primerljiva le še z zgodbo o referendumu glede volilnih sistemov: poskusi tehničnega in sistemskega zakona s strani strank LDS, ZLSD in DeSUS; zahteve po referendumu s strani strank SDS, NSi, SNS, SLS in SMS; na koncu tudi referendum 4. aprila 2004.

8. Ministrstvo za notranje zahteve je oktobra 2007 pripravilo predlog ustavnega zakona, ki priznava status stalnega bivanja tudi za nazaj, vendar ne že od dneva 26. februarja 1992. Poleg tega izključuje možnost odškodnin. Tak predlog seveda ni ustavno sprejemljiv.

Velika škoda za slovensko demokracijo je, da se na račun popravljive napake ob gradnji nove države izigrava pravno državo. S tem se dolgoročno znižuje ugled pomladnim strankam, ki so bile že same žrtev večletnega izigravanja odločb ustavnega sodišča z nasprotne strani: v prizadevanju strank za večinski sistem so nasprotniki (na čelu s predsednikom parlamenta Školčem) zlorabili praktično vsa možna legalna sredstva. Zaradi tega je moralo ustavno sodišče še pred referendumom decembra 1996 v sporih vsaj petkrat odločati. Kljub temu je tedanja Drnovškova oziroma Kučanova koalicija izigravala tudi referendumski rezultat. Zato je spor po referendumu spet romal na ustavno sodišče, a se parlament na komunikacijo ustavnega sodišča ni več odzival, sodelovanje je popolnoma ignoriral, na koncu tudi odločbo iz leta 1998. Moralna zmaga za zgodovino v tej umazani igri pripade pomladni opciji. Žal se slednja sedaj onečašča z neustreznim reševanjem problema izbrisanih.

Individualno reševanje primera izbrisanih je neustrezno zaradi tega, ker se jim je krivica zgodila skupinsko in celo brez njihove vednosti. Edino pravično je zato, da se krivica za nazaj popravi skupinsko. To pomeni, da je treba izbrisanim sistematično priznati pravice, kot da izbrisa leta 1992 sploh ni bilo.

Vendar:

- Pravno sprejemljivo bi bilo tudi določilo, da se pravice priznajo le za čas neprekinjenega bivanja v Sloveniji oziroma do takrat, ko se je oseba za dlje časa izselila iz Slovenije.

- Povrnitev pravic je možno omejiti tudi na le državi lojalne osebe: odločba ustavnega sodišča U-II-1/04 dopušča izvzetje za tiste osebe, ki so delovale proti vrednotam, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena UZITUL varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije.

- Ustavno dopustno je tudi omejiti višino odškodnin (z ozirom na obdobje, ko je bila oseba oškodovana za pripadajoče pravice), vendar le, če je višina vsake posamezne odškodnine spodobna.

Sedaj ko je padel še zadnji poskus neustreznega reševanja problema, bi morale pomladne stranke pogoltniti svoj ponos in privoliti v „izsiljevanje” s strani opozicije. Lahko se izgovorijo na nujnost kompromisa. Prej ko skupaj izglasujejo sprejemljivo rešitev, prej bo slovenska zgodovina tega bremena olajšana.

Med kadilci zaradi novega zakona v resnici prevladuje precejšnje nezadovoljstvo. Lokali se počasi prilagajajo novim razmeram: pred vhode so postavili grelnike, stole in klopi oblazinili. Za to rešitev ni bilo treba biti inovativen, saj izven Slovenije to rešitev že nekaj časa uporabljajo. Če deluje v levičarskem Bruslju, bo tudi v Ljubljani. Slišal sem pritoževanje kadilcev, da jim je prej grozil samo pljučni rak, sedaj pa tudi pljučnica. Na drugi strani so (tudi kadilci) zadovoljni, da se jim v diskoteki oči ne solzijo, pa tudi obleka in lasje ne smrdijo več po tobačni tovarni. Niti v Tobačni* ne. :)  Prepričan sem, da bo nova ureditev dolgoročno vzdržna, čeprav LDS-ov Gulič govori, da nekateri zaradi tega hodijo praznovat na Hrvaško. Marcel Štefančič, ki je en tak podoben skrajnež kot Andrej Košak, se je v Studiu City celo spraševal, ali ni protikadilski zakon odprl novo fronto kulturnega boja. Nekateri pač potrebujejo nekoliko daljšo terapijo.

Makroekonomski kazalci za Slovenijo so zadnjih nekaj let nadvse spodbudni, izjema je le stopnja inflacije. Podražitve osnovnih življenjskih potrebnih kritično prizadenejo najrevnejše sloje. Vsekakor bi morala vladna koalicija temu problemu nameniti največjo pozornost. Če v javnosti prevladuje mnenje, da sta se sadje in zelenjava v enem letu podražila za 100 %, se tega problema ne da odpraviti s piarovskim prepričevanjem o številkah. Skrajni čas je, da vladni svetovalci stopijo med ljudi in ugotovijo dejansko stanje. Okrepitev zveze potrošnikov in ovadbe zaradi zavajajočega oglaševanja trgovcev je prava smer. Ampak to je premalo. Ljudje pričakujejo konkretne poteze, ki bodo učinkovale. Situacija je postala že tako kritična, da nastaja celo vtis o škodljivem evru oziroma zgrešenosti uvedbi evra. To izkorišča demagoška opozicija, v njenem imenu na primer iz prejšnje vlade kompromitirani Matej Lahovnik, Milan Cvikl in Dušan Mramor. Čas hitro teče. Če v prvih mesecih naslednjega leta ne bo bistvenega popravka, bo slovensko predsedovanje Evropski uniji pustilo pri Slovencih vtis nebodigatreba, ne glede na domače poskuse sabotaže slovenskega ugleda v tujini.

Stopnja brezposelnosti se je v Sloveniji znižala, ne samo statistično, povišala se je namreč tudi stopnja zaposlenosti. Žal pa je čedalje več pogodb za določen čas. To je sicer naraščajoči problem tudi drugod po Evropi. Z veseljem sem opazoval rezultat povečane kapacitete javnih del v Ljubljani. To prinaša veliko pozitivnih eksternalij. Opazil pa sem tudi ogromno povečanje prometa. Stoječe kolone na obvoznici, in ne samo na mestnih vpadnicah, postajajo v Ljubljani vsakodnevna realnost. Popoldanska gneča se prične kmalu po tretji uri, kar pomeni, da večina še vedno uživa luksuzni delovni čas, torej od sedmih do treh. Z bodočimi gradnjami stadionov in trgovskih centrov se bo cestni promet še povečal. Ta je ob slabo vzdrževanih cestah, neustrezni signalizaciji in napačni prometni politiki že prestopil mejo nacionalne katastrofe. Čudi me, da slovenski intelektualci temu ne namenjajo ostre kritike. Namesto tega so na primer gledalci komercialne Pop televizije deležni bebastega humorja (As ti tud not padu), ki se na isti dan, potem ko se ponoči na Primorskem zgodijo nesreče s smrtnim izidom, norčuje iz slabo vzgojenih primorskih udeležencev v prometu. Ocenjujem, da sta sindikalna in medijska kriza (slednja je kulminirala v udbovsko obtoževanje vlade za kapitalistično cenzuro) le posledica več let trajajoče družbene krize.

P.s.: Za opis katastrofalnega stanja slovenskega zdravstva je tukaj premalo prostora. V branje priporočim blitzov zapis.

*P.p. s.: Naslov „Čuj, ti” sem si sposodil iz Kluba mariborskih študentov. Vsakič ko obiščem KMŠ (v stavbi Tobačne na Tržaški 2), je notranjost lepše urejena. Naj bo to nasvet tistim, ki jim diskoteka Global in njej podobne že pred tragedijo niso bile všeč. Zdaj je iz nekdanjega pajzlja KMŠ nastal že zares spodoben klub: tri etaže, dva didžeja, raznovrstna glasba. Za vstop se zahteva dokaz s študentsko izkaznico. Vstopnina: 50. Kaj petdeset? Vstopnina! Centov! :)

V resnici so komunisti naredili vse, da se nihče drug razen njih ne bi boril proti okupatorju. Še pred prvimi (vosovskimi) akcijami, septembra 1941, so javno objavili razglas, da bodo likvidirali vsakogar, ki se bo proti okupatorju boril izven OF.

Naslednja slika številk naj ponazori, da je Bučarjeva trditev zgodovinsko nevzdržna. Do konca vojne, torej še pred povojnimi poboji, so komunisti pobili več kot 4.000 civilnih, nedolžnih žrtev (med njimi tudi nosečnice in otroke), ki so danes že vse dokumentirane z imeni in priimki. Ta številka je vsaj dvakrat višja, kot pa je do konca vojne na slovenskih tleh umrlo nemških in italijanskih vojakov.

Sklepam, da Bučarjeve knjige ni vredno brati.

Ob omembi ponosa sem dobil asociacijo na “ponosan srpski narod”. V čem je srbski ponos? Da slavijo svoje poraze kot zmage. To je narodni mit. Vsak narod ima svoje mite, ki niso vsi slabi. A navedeni srbski mit je narodno škodljiv, zaradi njega ima Srbija še vedno narodne probleme, pa tudi za (bližnjo) prihodnost ji ne kaže najbolje. Država z veliko škodljivih mitov so tudi ZDA. Mit o uspehu sposobnega posameznika ima za posledico brezsrčni kapitalizem, mit o ogroženosti s strani marsovcev spodbuja nenormalna sredstva za vojaško industrijo, mit o superiornosti njihove demokracije izvaža v preostali svet imperialistične vojne. Tudi slovenski narod spremlja nekaj škodljivih mitov. Miti o Titovih junakih in nujnosti krvave revolucije nas odvračajo od sodobnega raziskovanja zgodovine in, kar je še posebej zaskrbljujoče, uničuje odgovornost za pravno državo. Mit o neizbežni domobranski kolaboraciji redi hlapčevsko miselnost. Mit o pozabljanju preteklosti koristi tistim, ki so v totalitarizmu s propagando mite ustvarjali in ki še vedno zavzemajo privilegirane položaje. Napreden narod svoje škodljive mite zavrže.

*Op.: Tipična spletna debata hitro zaide s svoje téme, nakar prevladajo argumenti ad hominem. Gre za splošen pojav, znan tudi kot Godwinova zakonitost.

Politično se pozicioniram v radikalno sredino. Ker so pojmi center, tretja pot in podobni preveč politično raztegljivi, me utegne kdo popredalčkati v skladu s svojo bolj ali manj absurdno interpretacijo. V izogib neplodnemu ukvarjanju s tovrstnimi izpadi z drugih svetov naj povem, da moj radikalni centrizem kot politični nazor v ospredje postavlja temeljne človekove pravice, pravno državo, modrost množic*, vključenost v politični proces, etiko in družbeno odgovornost.

* Op.: Množica je modra, kadar so izpolnjeni štirje pogoji. Kritiki pa tega ne upoštevajo.