Najprej sigurno ni nepomembno, na kakšni lokaciji imaš pozicioniran glavni sedež podjetja. Težko vas bo kdorkoli resno jemal, če boste odprli firmo za finančni leasing vozil Audi in BMW ter za sedež firme izbrali Mateno pri Igu, za katero verjetno še nihče ni slišal. Na drugi strani je Matena pri Igu zelo primeren sedež podjetja, ki se bo ukvarjalo s prekupčevanjem s krmili za kokoši nesnice. Običajno pa za resne firme, ki dajo nekaj tudi na prvi vtis, veliko pomeni že sam pogled iz pisarne. V Ljubljani je tako zaželen pogled na Ljubljanski Grad, morda Katančevo Šmarno Goro ali zasnežene Julijce.

Drugo, kar vsekakor sodi med statusne simbole, je služben avto. Bolj se firma ukvarja z mešanjem megle, bolj je pomembno, da si umisli avto, ki zbuja pri strankah spoštovanje, a na drugi strani nakazuje, da gre za kredibilno firmo, ki ji velja zaupati. Tu je nekako prva izbira limuzina visokega srednjega razreda, priznane znamke (ne šteje Kia ali Dacia), zelo dobra pa je tudi odločitev za mestnega terenca, kakršnega vozi tudi gospa Kresalova (LDS), ki je med poslovneži trenutno pravi modni hit.

Potem so pa tu še manjši statusni simboli, ki so značilni za posamezne vrste poklicev in so nekakšna bižuterija. Arhitekti prisegajo na računalnike znamke Apple (lahko samo ohišje za na mizo), modne kreatorke na ženske torbice iz prave krokodilje kože, borzni posredniki pa na ure Rolex z vgrajenim merilcem tlaka in srčnega utripa.

In v zadnjem času je za "imago" podjetja čedalje bolj pomembno, da si firma umisli tudi priznano odvetniško pisarno za zastopanje v pravdnih zadevah. Senica, Čeferin starejši in sinovi, Zidar-Klemenčič in partnerji. Vse to so zelo solidne izbire, ki bodo vašega poslovnega partnerja prepričale v IZBRAN okus, če pa se slučajno, bog ne daj, znajde na drugi strani sodne dvorane, pa nagnale strahu v kosti, ko  mu bo renomirana odvetniška pisarna pokazala prospekt z že dobljenimi sodnimi primeri ali znanimi klienti (Janša, Kamenik, Pogorevc).

Baje v zadnjem času zelo visoko kotira tudi odvetnik Boštjan Penko, med drugim zaradi tega, ker je imel nekaj časa vpogled v zakulisje tožilske organizacije, kar je pri zastopanju na sodišču in pripravi obrambe  (ali napada) samo koristno. Odmevna aretacija v paketu z gradbenim baronom Zidarjem pa mu je kot kaže prinesla nič drugega kot izvrstno brezplačno reklamo, plus bonus sindrom žrtve. In danes se verjetno že smeje v brk svojim bivšim kolegom in kolegicam na tožilstvu. Plosk, plosk, plosk.

Verjetno ima marsikateri uporabnik prenosnega računalnika potrebo po tem, da bi imel lahko konfiguriranih več omrežji v Windowsih, pač glede na lokacijo iz katere se trenutno priklaplja. Recimo nek študent lahko dostopa v Internet na faksu prek Wi-Fi ali česa podobnega, v službi na napotnico programira v neki firmi na svojem računalniku, kjer imajo fiksne IP naslove in posredniški strežnik (proxy) za dostop v Internet, doma pa ima recimo nek klasični ADSL vmesnik ali celo mobilni internet ter direktno dostop v Internet.

Problem seveda nastopi, ker ima običajno prenosnik eno samo mrežno kartico, ki ima lahko nastavitve samo za eno omrežje, kar pa v takšnem primeru pomeni, da moraš biti prijavljen kot administrator in v omrežnih povezavah vsakič znova prestavljati konfiguracijo ročno (vnos IP naslova, maske omrežja, DNS strežnikov itd) ter morda še popravljati nastavitve internet brskalnika (plus seveda nov privzeti tiskalnik). Resda ima sicer protokol TCP/IP v Windowsih možnost nastavitve alternativne konfiguracije (recimo privzeto dobi IP prek DHCP samodejno, alternativno pa se vpiše fiksni IP naslov za LAN v službi), samo ta rešitev po mojih izkušnjah ni najboljša in se jo raje izogibam.

Prava stvar za prenosnike je zato "Network Profil Manager" (upravljalec omrežnih profilov), ki pa ga žal pod Windows XP nisem nikdar videl serijsko vgrajenega, kot del operacijskega sistema za 100€ in več, kakor pa poznam Microsoft, tega verjetno še vedno ni tudi v Visti. Pač, za marketing je ta funkcionalnost očitno nepomembna, pa čeprav jo potrebuje veliko lastnikov prenosnika in bi jo lahko sprogramirali  takole mimogrede, glede na čas, ki ga porabijo za programiranje 3D grafičnega vmesnika, ki ga večina takoj izklopi.

In kaj ostane povprečnemu uporabniku, ki ne bi rad ročno spreminjal teh nastavitev?

Če ste lastnik kakšnega IBM (sedaj Lenovo) prenosnika, si lahko pomagate recimo z programčkom Access Connections, ki pride zraven prenosnika. Za ostale prenosnike ne vem, morda še kakšen proizvajalec prilaga ta koristni pripomoček na kakšnem CDju ali pa omogoča brezplačen prenos z njihove spletne strani.

Za vse ostale, ki potrebujete to funkcionalnost, je na spletu na voljo kar nekaj shareware programčkov za nekaj 10 USD, morda pa je vreden preizkusa tudi brezplačni program Net profiles, ki omogoča:

• lahko shrani omrežne nastavitve kot profile
• omogoča nastavitev mapiranih mrežnih diskov glede na profil
• nastavitev privzetega tiskalnika v profilu
• nastavitev proxya za Internet Explorer, Firefox in Opero
• zagon različnih uporabniških programov ob aktivaciji posameznega profila
• avtomatičen zagon wireless profila, ko je določeno Wi-Fi omrežje detektirano (v XP)

Sam ga sicer nisem še testiral, na prvi pogled pa je videti, da ima vgrajeno praktično vse, kar se od takšnega programčka pričakuje (razen morda še kakšna podpora za VPN).

Samo...

Samo zakaj ne bi tega Microsoft vgradil že serijsko v svoj paradni operacijski sistem? Namreč ni tak problem s tem na prenosnikih za osebno rabo, tam se že nekako znajdeš in lahko tudi eksperimentiraš s programčki, ki jih dobiš na spletu. Problem so velika podjetja, kjer imaš več deset ali morda  celo sto ali več prenosnikov in celo vrsto raznih nastavitev omrežji. V takem primeru pa je mnogo lažje, če bi bila tudi ta funkcionalnost končno že del operacijskega sistema.

Morda v Windowsih 2015?

]]> http://vasmalar.wordpress.com/?p=4 Mon, 21 Jul 2008 10:02:35 +0000 gab123 http://vasmalar.wordpress.com/2008/07/21/pozdravljeni-na-blogu-vas-malar/ Barvanje stanovanja zahteva kar nekaj časa za premislek. Razen, če se najbolje počutimo med belimi stenami in jih vsake toliko obnovimo, da osvežimo stanovanje.

V kolikor se odločamo za različne barve, materiale in dekoracije na stenah, kar je vedno bolj pogosto, pa potrebujemo kar nekaj odgovorov na razna vprašanja, če seveda nismo profesionalci. Predvsem v primeru, če se zadeve lotevamo sami.

Ta blog sem ustvaril zato, da vam bom iz prve roke in s svojimi 15 letnimi izkušnjami, podajal nasvete in prikazal različne tehnike barvanja, vam svetoval pri izbiri barv in pisal o delih, ki jih lahko opravite sami, če se počutite za to sposobni in ste se odločili, da boste sam svoj mojster.

Vprašanja, na katera bom z veseljem na blogu odgovoril, mi lahko pošljete na info@mojdan.si. Seveda sem vam s svojimi uslugami tudi na voljo, tako, da me lahko pokličete na 031 328 498, da se dogovorimo za ogled in izvajanje del. Predvsem delam na področju Maribora in okolice. Lahko pa me pokličete kar tako za nasvet, z veseljem vam bom odgovoril.

VAŠ MALAR, Gabrijel

Namreč v XP zeloooo pogrešam možnost, da v datotečnem raziskovalcu brskam po mapah, potem pa desni klik, izberem iz ponujenega menija (jedilnika) "Odpri ukazno vrstico" in že se znajdem v drugi dimenziji, natančneje v konzoli (eni ji pravijo kar DOS, čeprav ni čisto tako) in to na mestu, kjer sem bil v raziskovalcu, ne pa kar nekje naključno ali v korenu datotečnega sistema, kot če jo recimo zaženeš prek zastavica + R + cmd.

Jaz sem še stara šola in precej stvari mnogo raje naredim v konzoli, sploh če recimo premikam mape po strežnikih (v raziskovalcu se mi je že zgodilo, da je cela drevesna struktura map odletela nekam neznano po nesreči), nekatere funkcionalnosti pa so tako ali tako dosegljive samo tam. In brez takega pripomočka lahko vsakič znova tipkaš ukaze "cd c:\zelo dolgo ime mape\pa še daljše ime mape\" in se zgubljaš po nepregledni drevesni strukturi, pri čemer so imena map v Windowsih lahko zelo doooolga, s skoraj poljubno mnogo presledkov in znakov, ki jih komaj najdem na tipkovnici.

Za XP sicer obstaja tudi rešitev in to več njih (jaz sicer vedno popravim register - metoda 5), samo privzeto pa tega XPji nikakor ne znajo, kljub vsem servis packom, hot fixom ter ostalim popravkom, ki so se nabrali tekom mnogih let in ko zamenjaš računalnik, spet iščeš po spletu, kako se to naredi in greš popravljati register.

No in v Visti, saj skoraj ne morem verjeti, so dogradili to funkcionalnost serijsko IN TO BREZ DOPLAČILA. Na kratko, potrebno je tiščati SHIFT (ne preveč, da se tipkovnica ne udre), potem pa desni klikec in Open Command Window Here brez Please na koncu (razen če nimate Polite različice Viste). Plosk, plosk, plosk.

Jaz se trudim, da običajno pišem kolikor toliko pravilno in da ne zlorabljam po nepotrebnem jezika, čeprav mi seveda (ne)znanje slovenščine predstavlja kar resno oviro. Pa za to ne bi krivil učiteljice slovenskega jezika, ampak me jezik, kot znanost za proučevanje, ni nikdar zares zanimal. Celo več, velikokrat sem se čudil, zakaj imamo toliko različnih besed za isto reč, kar se mi je zdelo čisto razmetavanje sicer praktično neomejenih besednih resursov in samo dodatna velika težava za tiste, ki se želijo naučiti tujega jezika, ker jih po obvezni slovnici čaka še ogromen besedni zaklad.

Samo dokler napišeš na leto največ kakšen »vesele božične praznike in srečno novo leto« na voščilnico, ali pa še to ne, ker kupiš vnaprej natiskano, do takrat morda izgleda tako. Sedaj pa, ko že nekaj časa precej redno moje izlive objavljam na spletu, sem ugotovil, da so sopomenke ključne za to, da se ista beseda neprestano ne ponavlja in bi bil brez njih tekst še bolj suhoparen, kot sicer.

Recimo tipičen primer je beseda domnevno. Blog ni medij, kjer bi jaz kot kakšen novinar šel karkoli preverjati ali ugotavljati dejstva, ampak največkrat samo nekaj domnevam. In domnevam. In domnevam. In domnevam. In če nočeš, da samo domnevaš, moraš poiskati sopomenke. Potem pa lahko enkrat domnevaš, drugič špekuliraš, potem ugibaš, malo spet špekuliraš, potem se ti enkrat nekaj dozdeva in tako naprej. In nepozoren bralec morda na koncu sploh spregleda, da nimaš pojma o tem (vejca butec!) o čemer pišeš, kar je na koncu koncev visoko na lestvici bistva.

Odkar sem namestil slovenski črkovalnik v Firefoxa (različica 2) (toplo priporočam namestitev, če slučajno ne veste, da obstaja), večino tekstov pišem kar znotraj brskalnika, direktno v Wordpress urejevalniku. Zatipkane besede se potem obarvajo rdeče, deluje pa tako kot v MS Wordu ali OO Writerju desni klik in izbereš besedo iz seznama predlaganih popravkov.

Za sopomenke pa je MS Word morda še najbolj enostavna rešitev in deluje hitra tipka SHIFT + F7. Ko tipkaš besedilo enostavno napišeš besedo, ki se v tekstu prevečkrat ponovi, stisneš navedeno kombinacijo in iz ponujenega seznama izbereš nekaj, kar pomeni enako ali vsaj zelo podobno, a zveni drugače. Upam, da bodo to čim prej dogradili tudi v spletne urejevalnike.

Mi je pa za nekatere besede resnično žal, da so po moje napačno uporabljene, oziroma jih je za takšno uporabo škoda. Recimo beseda "Vignette" za vinjeto. Jaz bi to besedo uporabil vsekakor za kakšno dish (hrano, moda pizza), ne pa za brezvezno nalepko. Ali se ne sliši lepo "One vignette with mushrooms omaka, please. Half beaked, half cooked."?

Meni osebno gre žvižganje pravih krogel mimo ušes tudi rahlo na živce, zato pa toliko bolj uživam, ko rešetam Geeke po spletu iz udobnega domačega fotelja. Čeprav pa boli tudi (in tu mislim predvsem duševne rane), ko te neki 10 letni smrkavec z ostrostrelsko puško nekajkrat zapored pokosi še preden izstreliš prvi naboj, ker je mulo naštudiral mapo v nulo in natančno ve, kje se oživljajo tragično preminuli vojaki (tako imenovane respawn točke).

Na internetnih bojiščih je pa fino tudi to, da lahko sam izbereš virtualno bojišče, kje boš kosil navidezno smrt, ne da te nek general pošlje nekam na drug konec sveta, kjer te ubijejo bolezni, če že ne sovražnikov naboj.

Večina iger, ki imajo možnost tudi mrežnega večigralstva, ima običajno vgrajen nek mehanizem, ki prikaže strežnike, na katere se lahko priklopiš ali pa namesti kakšen dodaten program za te potrebe (kot je GameSpy). Slabost prve rešitve je ta, da običajno niso prikazani vsi strežniki ter da so omejene možnosti iskanja, dodatnih programov pa ne maram, ker običajno hočejo registracijo in potem težijo.

Na srečo pa obstajajo spletne strani, kot sta recimo GAME-MONITOR.COM ali GAMETRACKER.COM, ki prikazujejo praktično v realnem času igralne strežnike za večino bolj priljubljenih mrežnih iger na spletu. Ter seveda omogočajo iskanje tako po naslovu igre, kot tudi po lokaciji oziroma oddaljenosti strežnika, kar zaradi zakasnitev ni nepomembno (če se tvoja figurica premika kot pokvarjen robot na nekem strežniku na Kitajskem, kjer gre vsak paketek čez serijo usmerjevalnikov, potem te prerešetajo kot za šalo).

Za vsak strežnik je poleg IP naslova in vrat, na katerem je dosegljiv, objavljena še cela kopica drugih informacij, od trenutno aktivne mape in števila igralcev na njej, pa do nekaterih podatkov o nastavitvah posameznega strežnika in verziji, na kateri teče.

vir: fileshack.com

In če si kdo res srčno želi hvaliti pred sošolci, da je ubil dr. Onyxa, lahko včasih poizkusi tule (Call of Duty 2):

The-Saxon-Fighter I
IP: 80.154.58.161

Bo pa potreboval kar nekaj sreče, ker jaz najraje ubijam s puškinim kopitom. Stara šola pač.

Včasih vsega tega ni bilo in je bil daleč najbolj sofisticiran način prepisovanja uporaba miniaturnih walki-talkiev (večino so jih učenci naredili sami), pa še v tem primeru si moral imeti dolge lase (verjetno od tu izvira gibanje hipijev), da si lahko skril slušalke v ušesih. To se spomnim, da se je kar precej uporabljalo, dokler eden izmed učiteljev v srednji šoli ni slučajno na radiu ujel neke interference, kjer se je razločno slišal pogovor in je hitro poštudiral, za kaj gre. Ta tehnika je sicer temeljila na tem, da si imel zunaj učilnice pomagača, ki ti je potem prišepetaval odgovore. Se pa baje to uporablja še vedno tudi danes, le da so walki-talkie zamenjali telefoni in baje imajo nekatere punce mikrofone skrite kar v modrcu. Jasno, če bi pa profesor ali asistent odkril zadevo in stegnil roko v prepovedano območje, bi pa šel sedet zaradi spolnega nadlegovanja.

Jaz se tega načina nisem nikdar posluževal, čeprav sem imel takšno napravo doma že narejeno (v bistvu potrebuješ samo quarz za oscilator in še nekaj malega elektronike). Tako sem se vedno zanašal kar na običajne plonk listke.

Pri nekaterih mizah sem tehniko razvil tako, da sem pod mizo montiral plonk listek na elastiki, ki se je sam skril pod mizo v primeru nevarnosti. V bistvu je zadeva delovala tako, da si se zaguncal na stolu nazaj, listek je prilezel izpod mize, pogledal odgovor in se vzravnal na stolu v prvotni položaj, da se je plonk listek spet skril. Je pa res, da to ni delovalo v vseh učilnicah, ker mize niso bile kompatibilne.

Pri nekaterih predmetih se spomnim, da sem napisal cel komplet plonk listkov, jih lepo plastificiral in za to porabil verjetno bistveno več časa, kot če bi se zadevo enostavno naučil. In običajno se je to končalo slabo, ker sem namesto da bi se posvetil reševanju testa, samo gledal okrog po razredu, kje je učiteljica, in iskal pravo priložnost, da neopažen izvlečem iz žepa paket in v njem najdem tisti listek, na katerem so odgovori za posamezno vprašanje. Velikokrat prave priložnosti za to sploh ni bilo, tako da sem oddal skoraj prazno polo testa. Tu upam da danes obstajajo kakšne elektronske naprave v obliki dlančnika in da se to ne piše več na roke?

Seveda smo plonk listke lepili tudi pod kalkulatorje ali pa skrivali pod testno polo. Samo običajno so to učitelji poznali in je bil riziko prevelik. Nekateri učitelji so imeli še posebej dobro taktiko, da so za hip razred med pisanjem testa zapustili, potem pa se nenadoma vrnili nazaj in seveda zalotili in flagranti celo serijo učencev, ki so si kar izmenjali testne pole, da so lahko prepisovali. Danes imajo verjetno v razredih nameščene že tudi kamere in po izpitu učitelji samo pogledajo posnetke? Padel, padel, nezadostna, nezadostna…

Sem se pa smejal, ko mi je znanka razlagala, da imajo na faksu tak režim, da če te asistenti pri izpitu zalotijo, da si obrnil glavo, nimaš pravice do naslednjega roka za izpit. In za tole sem imel takoj idejo, kako bi se dalo zadevo posodobiti in avtomatizirati.

Fakulteta bi lahko od vojske kupila kakšne stare čelade, vanje vgradila miniaturni žiroskop z pripadajočo elektroniko, ki bi detektiral na milimeter natančno vsak premik glave in ko bi študent glavo obrnil za določen kot, bi se mu na vrhu čelade prižgala rdeča rotacijska luč, kot jo imajo recimo reševalna vozila. Tako bi lahko asistenti hitro in učinkovito odkrili vsakega prekrškarja in ga ustrezno sankcionirali. Pa še prizor predavalnice, polne študentov, z čeladami in lučkami na glavi, bi bil primeren za kakšno komedijo v stilu Austina Powersa.

Profesionalni način prepisovanja bi pa po moje danes bil, če bi imel recimo nekje v predavalnici skrit miniaturni projektor, ki bi sliko dobival prek kakšne wi-fi povezave in ki bi projeciral nekam na steno predavalnice odgovore v očem nevidni svetlobi, recimo infrardeči, sam pa bi sedel v razredu z posebnimi očali za gledanje infrardeče svetlobe.

Če učitelji vidijo koga s čem takim na glavi, gre verjetno za sofisticirano tehniko prepisovanje. Upam da s tem koga nisem izdal?

Prvo, ne bi prenesla v hiši copate. Takšnih tipov ne maram in pri meni kot ženski ne bi imeli nobenih šans. To, da tipa nalomiš kot vola, on pa ti reče, da te ima še vedno neizmerno rad, je patetika vredna posmeha in s takim dedcem nimaš kaj delat pod isto streho, kaj šele jesti iz istega krožnika ali sedet na isti WC školjki.

Nekako klasičen preizkus, ali gre res za čistokrvno copato bi bil, da recimo kot ženska razmečem stanovanje, pustim neumite krožnike v koritu, stresem bananine olupke pod mizo in na stranišču nekaj dni ne spustim vode. Potem pa prosim tipa, če bi bil tako prijazen, ter malo pospravil stanovanje, ker me nekaj boli v križu. Če preizkus opravi brez ugovarjanja, ga takoj zabrišem čez vhodna vrata z glavo naprej. Govorim kot ženska jasno. Če se dostojanstveno upira, mu bi dala še eno možnost za popravni izpit, če pa me nazaj nadere, da je to žensko opravilo in da naj ga ne imam za tepca, pa je vsekakor vreden treznega razmisleka in naslednjega preizkusa.

Kot opažam, večina žensk dela klasično napako, da išče idealnega partnerja. Torej nekoga, ki te bo v eni in isti osebi imel rad, ti bil brezpogojno vdan, te bo poslušal, razumel, dihal s tabo, bo genetsko kompatibilen tako, da bosta zaplodila sanjsko lepe otroke in nenazadnje, ti bo nudil takšno finančno oporo, da lahko počneš v življenju samo še to, kar te res zabava in izpopolnjuje v neizmerni praznini, ki postaja z leti samo večja in večja.

Tega na trgu jasno ni in če bi taki tipi zares obstajali v eni osebi, ta igra nima smisla in bi vsi vanjzemaljski gledalci, ki nas spremljajo v drugih galaksijah prek predplačniških megavizorjev kot resničnostni šov, pocrkali od čistega dolgočasja. Ali pa bi jih razneslo od prenažiranja z kokicami in čipsom.

Ampak če kot ženska to veš, rešiš problem na način per partes. Kdo pa pravi, da mora biti ista oseba moški, ki ti zaplodi otročička in moški, ki ti služi denar big time?

Najprej glede otročičkov. Tu kakšne velike romantike ali filozofije ni. Vemo, kako deluje genetika in kriv nos se lahko deduje v n-to koleno do praprapradedka nazaj. Tega nočemo. Torej moram kot ženska pogledati moje genetske slabosti in jih kompenzirati z pravim Y kromosomom. Če imam jaz kot ženska nos zamaknjen v desno, iščem moškega darovalca semena, ki ima nos zamaknjen v levo za natančno enako stopinj. Če imam jaz izbuljene oči, iščem tipčka z vdrtimi očmi in tako naprej. Pri tem opravilu je idealno, če se uspeš nekako spraviti v službo na policijo, kjer imajo bazo profilov raznih modelov, ker ti je tako prihranjeno veliko truda in iskanja idealnega Y kromosoma. Nič hudega, če gre morda za same kriminalce, mi iščemo ustrezen genom in semenu se ne gleda v oči, pravijo.

Sedaj pride pa na vrsto še bistvo. Ženska kot ženska ne moreš funkcionirati in izživeti sebe, brez ustrezne finančne preskrbljenosti. Čevlji Manola Blahnika, parfum Imperial Majesty z price tag okrog 215.000 USD per flaška, oblekice Urške Drofenik in unikatne ženske torbice iz krokodilje kože, posute z diamanti. Vse to stane in stane precej.

Zame kot žensko bi bilo idealno, da si za rešitev finančnega problema najdem tipa, ki živi nekje daleč stran od mene, a mi kljub temu pošilja redno mesečno rento v obliki recimo 5 do 10.000,00 današnjih evrov. To ni ravno veliko, samo z nekaj zategovanja pasu se da s tem tudi dokaj spodobno živeti in izživeti vsaj delček ženskih sanj. Si pač ne kupiš parfuma Imperial Majesty, ampak nekaj, kar diši za 200 € na flaško. So fucking what? Kdo pa bo to opazil?

Dolgo sem razmišljala, ali kaj takega sploh obstaja in sem danes, ko poznam rešitev, naravnost začudena, kako malo ljudi ve za tale mali trik, velikih mojstric zapeljevanja.

Najdeš si enostavno pripadnika slovenske vojske, postavnega fanta, ki je zate pripravljen narediti vse. In ko takole na poletni romantičen večer sedita na terasi Ljubljanskega gradu in v miru pijeta half-dry, half-wet martini, mu predlagaš, če bi šel zate kamorkoli na svetu. In jasno odvrne Da, kaj pa drugega. Saj je vendar dedec na mestu in pravi kavalir, ki bi za svojo žensko naredil vse. In potem mu predlagaš, da se naj javi kot prostovoljec za misijo v Čadu, ker bo tako najlepše dokazal, da te ima zares rad in da mu tudi ni vseeno za črnske otroke v Afriki. To pa je jasen znak, da ima tudi veliko srce. Seveda pa jaz sama doma od zraka ne morem živeti, zato mi lahko vsak mesec nakaže na moj TRR delček plače v obliki skromnih 5.000,00 €, kar je le majhna kompenzacija za to, ker ga ne bom videla dolge mesece in bo moje telo nepotešeno hrepenelo po njegovi ljubezni.

Jasno, nepotešeno my ass. Ko ti on nakazuje denarčke od težko prislužene plačke, si lahko ubodeš pravega dedca, ki te poseksa kot čistokrvni nilski konj, da še nekaj dni ne vstaneš iz postelje zaradi bolečin.

Tako, toliko za začetek, vi pa pridno sprašujete še naprej. Na najboljše vprašanje še čakam.

Preberi še:
- Izjemna akcija samo pri Onyxu by Onyx

V nadaljevanju pa nekaj primerov vprašanj, ki mi jih lahko zastavite (ni nujno, da ravno te):

Ali prdci vrhunskih manekenk, filmskih igralk in misic tudi smrdijo?

So medvedje lahko homoseksualci in lezbijke?

Rad bi poseksal sošolko, ki jo nimam čisto nič rad in imam rad sošolko, s katero pa ne bi seksal. Onyx, je to normalno?

V primeru, da naredim samomor, ali mi še zmeraj velja moje življenjsko zavarovanje, ki sem ga sklenil za primer smrti?

Ali lahko dodatno zdravstveno zavarujem na mojo zavarovalno polico še kužka, mucko, papagaja?

Ali lahko zavestno vplivam na to, v kaj se bom reinkarniral po smrti? Rad bi bil sramna uš ali virus ebola.

Sem že vrsto let zaprisežena vegetarjanka, moja psička pa ima tako rada piščančje neobarjene klobase. Kako naj jo tega odvadim?

Na razgovoru za službo administrativne referentke IV so me prosili, če jim lahko pošljem še mojo sliko v dvodelnih kopalkah. Onyx, se ti zdi to v redu?

Delam za blagajno v velikem nakupovalnem centru. Šef od nas zahteva, da nosimo med delom plenice za odrasle, ker nimamo zamenjave za na stranišče. Se lahko kam pritožim?

Ker se nafta tako draži, zakaj ne bi, tako kot Nemci med drugo svetovno vojno, skladiščili rezerve v Postojnski jami?

Doma sem našel na podstrešju pol kile obogatenega plutonija od dedka, ki je včasih delal v nuklearki. Onyx, stari moj, ali mi lahko prosim objaviš načrt za vžigalnik?

Star sem 13 let in mama mi ne pusti, da bi se samozadovoljeval, ker bom potem postal impotenten. Onyx, kaj naj naredim? Naj poslušam mamo ali mojega prebujenega tiča?

Slišal sem, da so pri nekom odkrili 2 kg heroina v anusu. Ker se bojim, da imam tudi jaz to bolezen, bi rad šel ne pregled. Kje se lahko naročim in ali je pregled brezplačen?

Po desetih letih varčevanja, odrekanja in dobesedno trganja od lačnih ust, sem privarčeval prvih 1000 €. Onyx, kako naj sedaj naredim iz tega 2, brez da izgubim privarčevanih 1000?

Če raznese Sonce, ali imam res samo še 8 minut časa, da pojem zadnjo večerjo in še zadnjič zadovoljim ženo? Prosim, če mi lahko matematično izpelješ račun na dve decimalki natančno.

Star sem 16 let in hodim v prvi razred gimnazije. Vedno sem bil odličen učenec. Sedaj pa se je prfoksa za slovenščino čisto vame zatrepala in hoče, da bi imela skupaj spolne odnose. Kako naj jo zavrnem, da ne bo trpel moj učni uspeh?

Onyx, stari moj, celo popoldne sem se igrala z japonskimi kroglicami, sedaj pa ene nikakor ne dobim več ven. Poizkusila sem že z fotrovim francozom in matkino kuhavnico, pa ne gre. Kaj naj naredim?

Rad bi se potapljal na dah, pa ne vem, kaj storiš potem, ko ti enkrat zmanjka zraka?

Vprašanje ne more biti neumno, neumen je lahko samo odgovor. Kaj pa tebe zanima in se tega nikdar nikogar nisi upal vprašati na glas?

Preberi še
- Facts on Farts by Brenna Lorenz

Opomba:
Ne vem sicer (vejica, butelj!) kako je to možno, samo praktično sočasno je tudi nemški tednik Der Stern začel z akcijo Stellen Sie eine Frage!, ki je čisti plagiat moje akcije. Pri čemer jaz nisem mogel kopirati od njih, ker nisem vedel za njihovo akcijo.

Nekaterim to doma ne pustijo starši, češ da kabli kazijo podobo stanovanja, ki so ga s trdimi žulji zgradili, drugje se računalniki množijo in bi hitro postale stene prepredene z žicami. Včasih je problem tudi vrtanje lukenj v stene in plošče med nadstropji. Če imaš prenosnik, ki ima mimogrede že vgrajen brezžični vmesnik, je lepo, da se lahko preprosto zlekneš po dolgem na kavč ali v posteljo in v ležeči pozi prebereš elektronsko pošto, pogledaš kakšno spletno stran, recimo v kuhinji, na pultu, delaš in sproti gledaš recepte na spletu in pri tem ne vlačiš za seboj motalico s kablom po stanovanju.

Skratka razlogov, zakaj so brezžična domača omrežja postala tako priljubljena izbira, je več kot dovolj.

Žal pa konfiguracija brezžičnega domačega omrežja ni tako enostavno opravilo, kot recimo priklop tiskalnika na računalnik in namestitev gonilnika za tiskanje, kar večina uporabnikov naredi brez večjih težav sama doma. Oziroma časovno postopek niti ni bistveno bolj zamuden, zahteva pa nekaj več znanja in razumevanja osnovnih pojmov.

Ko sem se sam lotil prvič konfiguracije brezžičnega omrežja, sem moral prebrati kar nekaj strani na internetu, da sem razumel vse pojme in nastavitve, ki so potrebne, da je omrežje kolikor toliko zaščiteno pred vsiljivci.

Problem je namreč v tem, da ta tehnologija uporablja radijski signal za prenos podatkov, kar pa pomeni, da signal lahko sprejema vsakdo, ki je v dometu oddajnika in ima ustrezen wi-fi sprejemnik. Če omrežje ni zaščiteno, se lahko brez težav parazitsko priklopi v internet prek brezžičnega omrežja nekoga drugega.

Marsikdo sicer zamahne z roko, češ, pa kaj, če sosed uporablja moj priklop v internet. Bog mu požegnaj. In tako altruistično razmišljanje bi celo lahko podprl ...če.... Prvič, niso vsi sosedje dobri po srcu in kaj hitro lahko naletiš na nekoga, ki ti priklopljen v tvoje omrežje spremeni iz čiste zlobe ali za zabavo vse nastavitve. Tak primer sem že videl v praksi pri moji sosedi. Drugič, obstajajo ljudje, ki na internetu izvajajo razna kriminalna dejanja, si izmenjujejo pedofilske slike, vdirajo v računalniška omrežja in podobno. Večina teh ljudi zelo dobro pozna načine, kako lahko nekoga izsledijo in vedo, da so razne spletne kavarne, knjižnice in podobni javni prostori z priklopom na internet običajno pod video nadzorom. Zato so prosto dostopna brezžična omrežja sredi blokovskega naselja idealna za tako početje, ko pa kriminalisti ugotovijo, od kje je prišlo recimo do vdora na neko spletno stran in potrkajo na vrata lastnika brezžičnega omrežja, pa mamo na vratih zadane infarkt. Moj sin, odličnjak in dobitnik bronastega delfinčka iz šole v naravi, pa pedofil?

Kot se za vsak kuharski recept spodobi, pa najprej osnovne sestavine za domače brezžično omrežje. Za osnovno postavitev potrebujemo:

1 kos Brezžičnega usmerjevalnika

Ključni del vsakega domačega brezžičnega omrežja je tako imenovani brezžični usmerjevalnik (Wireless Router ali Wireless Network Access Point ), naprava, ki se priključi na vmesnik, povezan v internet (ADSL ali kabelski modem, v zadnjem času tudi mobilni internet) in ima vgrajen radijski del, prek katerega se potem ostale naprave povežejo v omrežje. Nekateri ADSL vmensiki imajo brezžični dostopno točko tudi že vgrajeno ali jo je možno opcijsko vgraditi naknadno.

Pri brezžičnih usmerjevalnikih lahko poleg ostalega izbiramo tudi med modeli, ki podpirajo tudi že mobilni internet prek UMTS omrežja (recimo Linksysov model WRT54G3G), nekateri imajo vgrajene tiskalniške strežnike, ki omogočajo enostavno tiskanje znotraj omrežja na skupni tiskalnik ali pa celo vgrajen NAS disk za shranjevanje podatkov. Na ceno pa te opcije jasno ne vplivajo ravno blagodejno.

1 kos Omrežne brezžične kartice (Wireless PCI Network Card ) ali Brezžičnega USB ključka (Wireless USB)

Ti napravi sta po funkcionalnosti enaki in služita za priklop računalnika v brezžično omrežje. Za montažo brezžične mrežne kartice je potrebno odpreti računalnik in vstaviti kartico v PCI režo, medtem ko USB vmesnik samo vtaknemo v USB vhod na ohišju računalnika in ni potrebno odpiranje ohišja. So pa ponavadi kartice nekoliko cenejše in imajo zunanjo anteno, ki jo lahko postavimo nekam na mizo oziroma tako, da je sprejem signala čim boljši. V primeru prenosnikov ima večina (novi praktično vsi) brezžični vmesnik serijsko vgrajena.

1 kos UTP mrežnega kabla primerne dolžine za povezavo med ADSL vmesnikom in brezžičnim usmerjevalnikom

Konfiguracija brezžičnega usmerjevalnika:

Ko vzamemo nov brezžični usmerjevalnik iz škatle (zabojnika), ima privzeto nastavljene tovarniške nastavitve. To v praksi pomeni, da praktično nima nobene vklopljene zaščite, administratorska gesla za posamezne naprave, oziroma določene modele istega proizvajalca, so prosto dostopna na internetu in znana, prav tako IP naslov naprave. Čeprav je zadeva verjetno po pravilnem priklopu lahko povsem funkcionalna in smo čez nekaj minut že brezžično v internetu, pa to pomeni, da enako velja tudi za vse tiste, ki naš radijski signal v okolici lovijo.

Po mojih izkušnjah je za začetnika manjši problem pri nastavitvah tudi običajno zanič prevedena, slaba dokumentacija, kopirana postrani tako, da je težko berljiva in z minimalno besedila. Verjetno večina uvoznikov z prevedeno dokumentacijo samo zadosti minimalnim zakonskim pogojem, ostalo jih kaj malo briga.

Vsi brezžični usmerjevalniki kar sem jih v praksi videl, so imeli za konfiguracijo vgrajen web strežnik in podporo za samodejno konfiguracijo TCP/IP omrežja prek DHCP protokola. Zato tak usmerjevalnik z mrežnim UTP kablom priklopimo na mrežno kartico računalnika (prek LAN priključka na usmerjevalniku) ter poskrbimo v nastavitvah računalnika, da imamo za lokalno omrežje in Internet protokol nastavljeno, da samodejno dobi IP naslov, kot prikazuje spodnja slika (za primer XP izberemo Nastavitve, Omrežne povezave, Local Area Connection):

Tako dobi računalnik IP naslov iz istega omrežja, kot je IP naslov usmerjevalnika.

Tu je morda klasično vprašanje, kako ugotoviti IP naslov usmerjevalnika, če ni pri roki dokumentacije.

Najhitreje po moje tako, da v ukazni konzoli (cmd) vtipkamo ukaz ipconfig in pogledamo IP naslov računalnika, dobljen prek DHCP iz usmerjevalnika, ter masko omrežja. Recimo da je IP naslov 192.168.1.100 ter maska omrežja 255.255.255.0 (klasa C). Običajno je potem iskani IP naslov prve leve tri številke IP naslova računalnika, plus na koncu 1. V tem primeru 192.168.1.1

Drugi način deluje, če smo že uspešno konfigurirali WAN dostop v Internet. V tem primeru lahko v ukazni konzoli vpišemo (internet naslov je lahko poljuben):

ping -r 1 www.najdi.si

in dobimo odgovor v obliki:

Reply from XX.XX.XX.XX: bytes=32 time=100ms TTL=56
Route: 192.168.0.1

Pri čemer je IP naslov za Route: naslov našega usmerjevalnika.

Naslednji korak je konfiguracija usmerjevalnika.

Ponavadi pride zraven na CDju že programska oprema, ki vodi s pomočjo čarovnikov uporabnika prek osnovnih nastavitev, druga možnost je, da pogledamo v dokumentacijo, kakšen je privzeti IP naslov usmerjevalnika (recimo 192.168.1.1) in ta naslov vpišemo v brskalnik, ki potem naloži spletno stran za konfiguracijo. Običajno je potrebno iz dokumentacije ugotoviti še geslo, da lahko spreminjamo nastavitve.

Sedaj pa k zaščiti brezžične dostopne točke.

1. Sprememba gesla usmerjevalnika

To jaz spremenim kot prvo. Pametno je izbrati kakšno naključno geslo, recimo vsaj 8 znakov. Namreč privzeta gesla nove naprave so znana, dostopna na internetu in vsakdo, ki ima dostop do našega lokalnega omrežja in ve to geslo, nam lahko popravi (prej pokvari) nastavitve usmerjevalnika. Spremenjeno geslo si je pametno zapisati na papir in spraviti na varno mesto, ker ga bomo morda potrebovali šele čez leta in zanesljivo pozabili.

2. Spremenimo SSID (Service Set Identifier)

To je ime omrežja, ki se pojavi na računalnikih, ki jih želimo priklopiti brezžično v Internet in so znotraj dometa brezžične točke. Če pustimo kar privzeto ime, potem morebitnemu hekerju damo jasno vedeti, s kakšno napravo ima opravka in tudi to, da zelo verjetno nismo spremenili osnovnih nastavitev in zaščitili omrežja. Morda za zasebno dostopno točko ni tudi pametno, da damo takšno ime, da lahko sosedje takoj ugotovijo, čigava je, recimo SSID: ONYX.

Usmerjevalniki imajo tudi možnost nastavitve, da onemogočimo pošiljanje imena SSID (disable SSID broadcast), kar potem pomeni, da omrežje ni vidno in za priklop potrebujemo vedeti ime omrežja. Vklop tega pomeni za večino naključnih obiskovalcev to, da za brezžično omrežje sploh ne vedo da obstaja.

3. Vklopimo šifriranje WPA

To je ključni del zaščite, ker z vklopom šifriranja zaščitimo omrežje pred prisluhi ter damo jasno vedeti sosedom in naključnim mimoidočim, da je to zasebno omrežje, ki potrebuje za dostop geslo.

Glede same izbire šifriranja imamo na voljo več možnosti, ker se standardi na tem področju izpopolnjujejo. Starejši je recimo WEP, ki ne nudi dovolj zaščite in ne vidim razloga, da bi ga uporabljali, razen če se v omrežju nahaja kakšen računalnik, ki podpira samo WEP. V tem primeru druge možnosti ni, ker je potrebno na usmerjevalniku vklopiti zaščito, ki je »najmanjši skupni imenovalec« vseh računalnikov (wi-fi vmesnikov), ki se bodo brezžično povezovali.

Danes običajna izbira je WPA-PSK, kjer izberemo geslo za dostop do omrežja. Daljše in bolj naključno generirano je geslo, varnejše bo omrežje pred morebitnim hekerskim vdorom. Laike pa običajno odvrne že povsem običajno, razumno dolgo geslo. Namreč za razbitje kode obstajajo programi, vendar počnejo to s pomočjo metode »brute force attack«, kar pomeni, da poizkušajo geslo uganiti s pomočjo nekih algoritmov. Vsekakor pa časovno zamudna operacija, ki je tudi kazniva, saj gre za vdiranje v tuje omrežje.

Najnovejša metoda kodiranja se imenuje WPA2 in je še težja, za vdore, vendar pa ne podpira vsa oprema tega standarda (XP SP2 recimo potrebuje popravek za podporo temu standardu).

4. Opcijsko vklopimo MAC filtriranje

Ta zaščita temelji na dejstvu, da ima vsak omrežni vmesnik (wi-fi, LAN…) različno tovarniško nastavljeno hexadecimalno kodo, ki je nekakšen »unique« identifikator mrežnega vmesnika. Tako lahko v usmerjevalniku nastavimo, da samo računalniki s točno določenim MAC naslovom lahko uporabljajo brezžično točko.

Če želimo pogledati MAC naslov LAN vmesnika na računalniku z XP zaženemo Start in run ter vpišemo cmd ter stisnemo Enter, da pridemo v konzolo. Tu vpišemo ukaz ipconfig /all, ki nam med drugim izpiše tudi fizični naslov (MAC) v obliki 00-A1-4B-56-77-B2.

Ta naslov potem vpišemo v usmerjevalnik in mu s tem povemo, da samo ta računalnik(i) lahko dostopa brezžično prek te točke.

Problem te metode pa je v tem, da je potrebno vpisovati ročno MAC naslove, kar se takoj zaplete, ko dobimo nekoga na obisk s prenosnikom in bi šel rad prek naše brezžične točke v internet. Da ne govorim o primerih, ko se pokvari matična plošča na kateri je vgrajena mrežna kartica in po zamenjavi nihče več ne razume, zakaj povezava ne deluje več (ker je drug MAC naslov op.ur.). Po moje nepotrebna komplikacija, če je nastavljeno šifriranje, poleg tega se da tudi MAC naslov s posebno programsko opremo poljubno spremeniti in torej usposobljenega hekerja nikakor ne zaustavi pred udorom.

Preberi še:
- Fonerosi by Onyx
- Wardriving oprema by ravbarji in žandarji

Se želiš naročiti na blog?

Za srečne uporabnike brskalnika Mozilla Firefox (uporabniki Internet Explorerja pa lahko še vedno prestopijo na svetlo stran Interneta) obstaja elegantna rešitev za ta problem v obliki razširitve (Firefox add-on), ki sliši na ime Downloadhelper.

Po namestitvi dobimo poleg vrstice za vnos spletnega naslova dodatni gumb (tri raznobarvne japonske kroglice) in če je na strani video, ki se ga da shraniti, samo kliknemo na gumb, izberemo mesto na disku in počakamo, da vtičnik prebere video v celoti.

Video se shrani na disk v obliki zapisa Flash video file (s končnico flv).

O vprašanju avtorskih pravic pa kdaj drugič in to niti ni poanta tega vtičnika.

Če poznamo opsini jezik HTML dovolj dobro, lahko tabelo enostavno napišemo, boljša in hitrejša varjanta pa je, da si pomagamo z eno izmed spletnih strani, ki to delo bistveno olajša in na koncu avtomatično generira ustrezno HTML kodo na podlagi podanih zahtev tabele (seveda je za isto nalogo (pre)dober tudi kakšen HTML WYSIWYG urejevalnik, kot je Adobe Dreamweaver).

Takih strani je na internetu več, za primer pa vzemimo HTML Table generator.

Določimo širino tabele (lahko v pikslih ali procentih, za primer recimo 400 pikslov), število vrstic in stolpcev (recimo tabela velikosti 3 x 3), razmik med besedilom in robom celice (cellpadding) ter razmik med celicami (cellspacing), izberemo željeno barvo ozadja celic (tu si lahko pri izbiri barv pomagamo z tabelo), ter debelino in barvo obrobe (če je debelina 0, je obroba tabele nevidna).

Sedaj kliknemo gumb Generate table in skopiramo (CTRL + C) vse besedilo v polju Code, ki je v bistvu tabela napisana v jeziku HTML. V Wordpressu preklopimo pogled v urejevalniku iz načina Visual v HTML in prilepimo (CTRL + V) kodo na željeno mesto:

V načinu Visual lahko potem v celice pišemo besedilo, ali pa vstavimo sliko. Če želimo napredneje oblikovati tabelo, recimo spremeniti širino posameznega stolpca, spremeniti barvo ozadja za naslovno vrstico, združiti posamezne celice ali kaj podobnega, potem moramo zopet preklopiti v način urejevalnika HTML in tam na pravo mesto vpisati ročno ustrezno HTML kodo, za kar pa je potrebno vsaj osnovno poznavanje HTML ukazov za prikaz tabel.

Za primer recimo popravimo zgornjo tabelo tako, da bo širina prvih dveh stolpcev 100 pikslov, zadnjega pa 200 (skupaj torej še vedno 400) ter da je ozadje naslovne vrstice v drugi barvi:

Ime	Priimek	Naslov
Table Cell	Table Cell	Table Cell
Table Cell	Table Cell	Table Cell

Koda takšne tabele pa izgleda potem takole:

<table style="background-color:yellow;" border="1" cellspacing="1" cellpadding="1" width="400"> <tbody> <tr> <td width="100" bgcolor="green"><span style="color: #800080;"><strong>Ime</strong></span></td> <td width="100" bgcolor="green"><span style="color: #800080;"><strong>Priimek</strong></span></td> <td width="200" bgcolor="green"><span style="color: #0000ff;"><strong>Naslov</strong></span></td> </tr> <tr> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> </tr> <tr> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> <td>Table Cell</td> </tr> </tbody></table>

Glede na prvo tabelo, je tu pri definiciji vsake celice v prvi vrstici (ukaz TD) dodano še width="100" bgcolor="green" (dodana koda je označena v drugi barvi), kar določi širino celotnega stolpca ter spremeni barvo ozadja celice.

Če torej želite, nekaj takega \/

Prikazati v

Najpomembnejša stvar je seveda Cadsoft Eagle. Ostale pomembne stvari pa so

1. Eagle3D skripta za eagle ki naredi, program za izris slike
2. POV-ray program, ki dejansko izriše sliko

Priporočam da si prenesete exe verzijo programa Eagle3D(v zip datoteki majkajo, elementi) in slike elementov, ki jih potrebujemo da določimo nov predmet za neobstoječi predmet v knjižici. Knjižici elementov za Eagle in Eagle3D, sta različni zato jih v knjižici Eagle3D veliko, manjka, lahko pa jim s pomočjo brskalnika določimo svoje. Skripto Eagle3D razpakiramo v mapo ulp, ki se nahaja v namestitveni mapi Cadsoft Eagla. V samo mapo Eagle3D, pa razpakiramo še slike elementov (ustvarimo mapo img in v to mapo razpakiramo slike elementov), slike elementov se kaseje prikažejo če iuberemo funkciji Unknown parts in User Assigned Models . Končni izgled mape, naj bi bil sledeči:

Naslednji korak je namestitev programa POVray, s katerim bomo generirali končno sliko. Program namestimo in ga zaženo. Sedaj sledi nastavitev poti, ki so potrebne da se program, ki smo ga naredili z Eagle3D pretvori v sliko. Dodati moramo namreč objekte, ki jih bomo uporabljali. To storimo tako da v vrstici Tools, kliknemo ukaz Edit master POVRAY.INI.

Odpre se Beležnica, kjer na koncu vrstice dodamo ukaz s katerim vklučimo datoteke, ki jih potrebuje program POVray za generacijo slike. To storimo z ukazom:

Library_Path=""

V mojem primeru tako dodam vrstico:

Library_Path="C:\Programi\EAGLE-4.16r2\ulp\Eagle3D\povray"

Datoteko shranimo in s tem je nastavitev končana.

Sedaj se zaženemo Eagle odpremo shemo(brd), ki jo želimo pretvoriti v 3D sliko. V menuju File izberemo ukaz Run in odprskamo do mape kamor smo namestili Eagle3D, izberemo datoteko 3d41.ulp in sledimo navodilom.

Priporočam da obkljukate tudi Unknown parts in User Assigned Models , ker bomo na ta način določili modele ki ne obstajajo v knjižnici.

Program vas bo tako za vsak element izprašal, katero sliko mu želite določiti. Svoj izdelek sem tako pripeljal skoraj do konca, manjkal je namreč samo model za transformator. Datoteko nato odprete v programu POVray in kliknete gumb RUN, če pa želite boljšo kvaliteto slike klikne na INI in izberete boljšo nastavitev. Upam a je bil vodič poučen.

Še končni izgled:

Kaj storiti, kadar se ne prikažejo vsi elementi na ploščici ali pa so napačni?

Na zgornji sliki je lepo vidna praznina na spodnjem levem delu ploščice. Ker sem v predhodni primerih samostojno določal, elemente z ukazom Unknown parts in User Assigned Models , mi namreč ne prikaže vseh elementov pravilno. Zato ročno zbrišemo ali uredimo datoteko 3dusrpac.dat, ki se nahaja v mapi Eagle3D. V tej datoteki so namreč shranjenje naše poljubne izbire elementov. V zgornem primeru sem tako triak(levo zgoraj) zamenjal z uporom. Težavov  popravimo tako da zbrišemo vrstico v zgoraj omenjeni datoteki, ki se sklicuje na določen element. Z malo ekspirimentiranja in popravljanje, pridemo do končne slike.

Ali lahko prikažem spodnji del slike tisaknega vezja?

Seveda, predhodno z ukazom RASTNEST, izrišemo vezje nato pa v oknu za nastavitve pod oznako BOARD, nastavimo pravilno vrednost za parameter X in Y, za spodnji primer sem tako določil vrednosti 180 in 100. Enako dosežemo če v kodi, ki jo odpremo s programov POV-Ray spremenimo vrednosti:

#local pcb_rotate_x = 180;
#local pcb_rotate_y = 100;

Predvsem je to koristno kadar ne vemo pravilnih vrednosti, saj se rezlikujejo od ploščice do ploščice.

oziroma

#local pcb_rotate_x = 180;
#local pcb_rotate_y = 270;

če želimo spodnjo sliko(stopinje se vnavšajo v nasprotni smeri urinega kazalca)

Zakaj sploh odpreti svoj lasten blog?

Nekateri sicer trdijo, da pišejo blog samo zase, vendar to smo že mnogokrat razčistili. Tak bloger se mora enostavno vsesti pred ogledalo, si pogledati v obraz in si stokrat ponoviti "Jaz sem eden navaden velik lažnivec“.

Potem so tisti, ki pišejo izključno zaradi zaslužka.

Takšne bloge prepoznamo po tem, da so okrašeni z oglasi kot božična jelka, zapisi so težko berljivi, ker so večinoma pisani za spletne iskalnike (SEO). Za takšne blogerje so običajni bralci, ki ne klikajo oglase, samo balast, štejejo samo zmedeni naključni obiskovalci, ki ne razumejo, da če kliknejo na oglas, dobi bloger od tega običajno 0,121 €. Žal se v tej vsoti skriva tudi razlog, zakaj pisanje bloga za denar nima smisla. Izkaže se namreč, da sistemi za oglaševanje, kot so pri nas Toboads ali Adpartner (trenutno še v beta fazi), ki plačujejo klike na oglas, prinesejo omembe vreden zaslužek ranga 100 € šele, ko gre število klikov na blogu v milijone, ker je enostavno razmerje med kliki na blog in kliki na oglas tako nizko. Pisati blog, ki recimo letno prinese milijon klikov pa je...no ja, poizkusite, pa boste videli kaj mislim (tu pride smeško). Seveda pa so ti sistemi oglaševanja fina zadeva za firme, ki to ponujajo, saj dobijo od vsakega klika več denarja kot bloger (oni jim pravijo založnik) in ker je založnikov veliko, se nabere soliden zaslužek (zrno na zrno palača, od enega samega zrna pa lahko tudi umreš od lakote).

Eden izmed bolj razumnih alibijev za pisanje bloga je tudi samopromocija (lahko tudi promocija firme). To je sicer zame prikrito oglaševanje, samo nihče ti ne more prepovedati, da se v življenju pač znajdeš, kakor najbolj veš in znaš. Postavljam strežnike, delam spletne strani, učim klavir, pleskam stanovanja. Vljudno vabljeni.

Zame osebno je moj blog nekaj podobnega kot toaletni prostori (po domače sekret) v hiši. Na blogu pač opravljam potrebo in ko me zagrabi, pišem. Le da je pri tovrstni potrebi zaželjeno, da te še kdo opazuje pri tem početju, ker sicer to nima smisla. Potrebe pa so različne, od kritike oblasti, razmišljanja kar tako (učeno rečeno kontemplacija v tri krasne), soljenje pameti drugim ... In nenazadnje je fino pri lastnem blogu tudi to, da če ti prodajo nov avto s serijsko napako in s katerim imaš pol leta samo težave po raznih servisih, lahko prodajalca globoko namočiš in ko bo o tvoji kalvariji izvedelo 50.000 ljudi, potencialnih kupcev, se počutiš če že drugega ne enostavno dobro. Prodajalec pa slabo.

Kje odpreti blog?

Ko enkrat veš, zakaj bi sploh pisal blog, je naslednje vprašanje, kje ga odpreti. Tehnično je zadeva sicer enostavna, dilema pa kljub temu velika. Fino je, če imaš že na začetku neko družbo in bralce in to dobiš najlažje tako, da postaneš del neke domače blogerske skupnosti. Verjetno največja je Blogos na Siolu, potem so še recimo eDnevnik, štajerci prisegajo na Večer, ostali so pa meni nepoznani (rtvslo, žurnal24, 24ur flirt...) in glede na poznavanje blogosfere precej zanemarljivi ali pa tako zelo zaplankani, da se jih nikjer ne vidi.

Jaz osebno trenutno prisegam na wordpress.com, sploh odkar imam 3GB prostora za slike in ostalo kramo. In do sedaj še nikdar nisem naletel, da stran mojega bloga ne bi bila dosegljiva. Hvalijo se, da imajo sistem postavljen paralelno na treh lokacijah v ZDA, tako da je možnost izpada minimalna. Padli ruski sateliti ali kometi običajno zadevajo po eno lokacijo in ne vseh hkrati naenkrat.

O čem sploh pisati?

Ko imaš enkrat odprt blog in veš zakaj ga sploh pišeš, se pojavi vprašanje, o čem pisati? Tu nekega splošnega nasveta nimam, se pa praviloma izkaže, da je najbolje če pišeš o tem, kar res poznaš. Verjetno marsikdo razmišlja, da bi se postavil v kožo fiktivne osebe in si preprosto stvari izmišljeval. Samo to se odkrije slej ko prej in bralci bodo razočarani, če se bo izkazalo, da ženski blog piše v bistvu moški. Recimo predstavljajmo si, da je blogerka leta Morska v bistvu zares Morski? To izpade potem tako homoerotično, da na tak blog nikdar več ne klikneš.

Kaj je PR – Public Relations?

To je pa sedaj bistvo. Alfa in Omega vsega. Resno. Ker bloga ne pišemo zase, potrebujemo klike in bralce za tako imenovani blogerski libido, kar pomeni, da moramo blog promovirati in oglaševati na vse pretege, kolikor nam pač čas dopušča. Pri besedi Public Relations bi moral vsak bloger za trenutek obstati mirno, kot bi mu kdo omenil drugo najsvetejšo stvar na svetu.

Kot del načrtnega PR-a je potrebno redno puščati pametne in še bolje šaljive komentarje na drugih blogih, sploh najbolj obiskanih. Recimo dober komentar na Crnkovičevem blogu prinese hitro prek 200 klikov. Jonasovi bralci po mojih opažanjih ne klikajo na komentarje in tam nima smisla puščati sledi.

Izredno pomembno je tudi sodelovanje na bolj obiskanih forumih, le da so tam večinoma občutljivi na blogerje in linke na bloge (a začuda recimo ne na linke na komercialne strani) in je potrebno ubrati posebne metode. Najbolje je, da ne kopiraš direktno celotnega URLja do zapisa na blogu, ampak narediš povezavo na besedno zvezo, tako da bralec ne vidi, kam povezava pelje. Jaz imam zato vedno pri sebi kratko notepad datoteko z naslovom LINK.TXT v kateri je samo tole:

<a href="http://dronyx.wordpress.com/ZAPIS/">besedilo</a>

In potem v komentarjih ali forumih samo popravim link do zapisa in vnesem ustrezno besedilo.

Do pred kratkim sem imel v tem zapisu še (rel="nofollow"), ker sem pač od nekje kodo skopiral in niti nisem vedel, kaj ta ukaz pomeni. Potem pa sem odkril, da je ta ukaz namenjen spletnemu iskalniku, da ko indeksira strani ne sledi povezavi, kar pa je zelo slabo. Namreč osnova blogerskega PRa je tudi tako imenovana SEO (search engine optimization), torej promocija bloga iskalnikom. Tudi to je cela znanost, ki je na internetu dobro dokumentirana, bistvo vsega pa je, kako iskalnik prepričati, da je moj blog pomembna spletna stran. in iskalniki med drugim kot pomembno stran štejejo tisto, na katero kaže čim več (rel="please, please do follow") povezav. Tu se skriva bistvo, zakaj bi se morali blogerji čim več navzkrižno linkati in kjer ima Zemantina tehnologija potencial.

Me lahko zaprejo, če pišem blog?

V bistvu težko, lahko pa plačaš drago odškodnino za tako imenovane duševne bolečine. Blog sicer formalno ni medij, žal pa ni tudi povsem izvzet iz obstoječih pravnih okvirjev. Večina blogerjev morda sicer misli, da je avtorsko delo zaščiteno šele, ko avtor nakaže nekaj tisočakov Uradu za intelektualno lastnino in morda še prijavi patent na patentni urad. Pa to ni res, ker avtorska pravica nastane takoj, torej avtorstvo nad tem zapisom že nastaja v trenutku, ko tole pišem in mi ni treba storiti ničesar. Če vi ta zapis kopirate in ga prodate recimo časopisu, vas bo moja ekipa pravnikov dobesedno zmlela v prah in boste v nekaj dneh ob vse premoženje.

Zdi se mi, da so še posebaj občutljivi nad avtorsko lastnino fotografi, pa čeprav večina njih ni ustvarila sama niti enega samega motiva. Če pa slučajno, ne daj bog, objaviš kakšno njihovo sliko na blogu, je pa takoj ogenj v strehi. Pri tem je zanimivo tudi to, da so nekateri fotografi celo srečni in ponosni, če objaviš kakšno njihovo fotko na blogu, spet drugi pa vložijo takoj odškodninsko tožbo.

Tudi ta tema je preobširna za namen tega zapisa, morda samo še to, da baje ni sporno skeniranje člankov ali slik iz časopisov, če to sodi v kontekst zapisa in služi namenu razjasnitve, o čem teče beseda (recimo ko Žurnal24 zamenja brata Šrot).

Tako, to je bil v bistvu samo nekaj daljši uvod in moj pogled na zadevo, kar pa sem želel v bistvu predstaviti v tem zapisu je zanimiva spletna stran, kjer se je nekdo zelo potrudil in napisal 101 nasvet za blogerje (101 blog tips). Kar sem na hitro preletel in kar poznam iz lastnih izkušenj bi dejal, da se z večino zapisanega lahko samo strinjam:

if you are not, start blogging today
write about something that you love
if you are serious about blogging buy your own domain
make sure your domain name is equal to your blog name
use a short and easy to remember name
use Wordpress
use Wordpress plugins
blog with consistency
write at least 5 posts a week
...

vir: dailyblogtips.com

naprej pa tule. In mimogrede, sam sem ob prebiranju nasvetov prišel do kar nekaj idej, ki jih sedaj na blogu že prakticiram. Recimo put an RSS subscription icon on every single page.

Preberi še:
- Ali je B(L)OG medij by Onyx
- Ko blogerji obmolknejo by Onyx
- Tržnica by Onyx
- Cirkus by Onyx
- Profesionalni blogi by Onyx
- Blogerske zvezdice by Onyx

Se želiš naročiti na blog?

Kupovanje tehničnih stvari je ponavadi naporno saj se oziramo po stvareh ki nam jih ponujajo, ki so za nas privlačne in ki imajo najboljiši izkoristek za dani denar, kakršna koli drugačna akcija se ne izplača. Zato sem se odločil da na ruter, ki sem ga kupil namestim operacijski sistem Linux, s katerim bom lahko nadgradil funkcionalnost ruterja. Ob nakupu dobimo, celoto, ki je funkcionalna, vendar na trenutke nedodelana, zakaj si torej ne bi stvari izboljšali z uveljavljenimi programi za Linux okolje. Ker je orginalna verzija firmware-ja zgajena okoli linux operacijskega sistema, je mogoče dobiti izvorno kodo jedra operacijskega sistema in jo prilagodit svojim potrebam. Ruter tako postane pravi mali računalnik, ki je za domačo uporabo povsem dovolj, na njega pa lahko shranjujemo varnostno kopijo, dostopamo varno do dokumentov, ko nismo doma, oziroma kar nam pač srce poželi.

No pa si poglejmo kakšne specifikacije ima:

CPU

266 Mhz

Flash

8MiB

RAM

32MiB

Ostalo

2xUSB(ja tudi disk ali spletno kamero lahko priključimo nanj, prav tako tudi tiskalnik)

Glede na to da poganjam torrent program, so zahteve po pomilniku kar veliko, zato imam prilključen zunanji disk na katerega, naložim vse dodatne aplikacije, swap pomnilnik(tega rabimo za spominsko požrešne programe), služi pa tudi kot prostor na katerega se shranjujejo podatki. Lahko pa ga seveda uporabljamo brez, zunanjega diska, vendar potem ne moremo nameščati ostalih programov. Vendar še vedno odlično služi saj imamo nameščen veliko bolj izpopolnjen firmware, ki omogoča večjo funkcinalnost in stabilnost. Distribucije, ki jih njademo na internetu in so narejene za izbrani ruter imajo različne načine dostopa do nastavitev in so ene bolj druge manj uporabniško prijazne. Prav tako nekatere ne vsebujejo vseg gonilniku za izbrani ruter. Zato sem v mojem primeru izbral Olegov firmware, ki je ipeljan iz uradnega Asusovega. Lahko pa si seveda izberemo tudi katero drugo distribucijo, odvisno kaj bomo potrebovali.

Podprte so naslednje distribucije Linux-a:

• DD-WRT

• OpenWrt

• Oleg

Sam sem se odločil, za olegovo distribucijo ali firmware, ki imogoča najboljše hitrosti in je prilagojen prav za asus ruterje, saj izhaja iz uradnega firmwara, ima pa tudi samostojno namestitveno skripto ipkg, ki poskrbi za samodejno nameščanje programov in njihovo konfriguacijo. Tako je namestitev programa enostavna saj nam je potrebno vtipkati preprost ukaz in že imamo nameščeno in zagnan program, ki si ga želimo.

Tako na mojem rutereju tečejo Samba(windows skupna raba datotek), Lighttpd(spletni strežnik), rtorrent(odjemalec torrentov) in edna(glasbena knjižnica napisana v Pythonu), VSFTPD(FTP stežnik). Sam softver ki pride naložen ob nakupu ima že vgrajeno Sambo, FTP strežnik in tiskalniški strežnik, vendar ne omogoča dodajanja ostalih programov.

Pred nalaganjem firmwara, le tega odzipamo in ga naložimo preko spletnega vmesnika ali programa, ki smo ga dobili na cdju ob nakupu ruterja. Tega zlasti uporabimo takrat, ko je namestitev preko spletnega vmesnika neuspešna. Pred namestitvijo, je tudi dobro resetirati ruter na privzete nastavitve.

Ko se je nov firmware uspešno naložil je čas, da nastavimo povezavo na internet, saj jo bomo od tukaj naprej krvavo potrebovali. Pred posegom si je dobro potegniti tudi sledeče datoteke, ki lahko pomagajo če bi šlo pri namestitvi kaj narobe.

• PUTTY omogoča povezavo na ruter preko protokola telnet ali SSH, sam uporabljam portable verzijo ki nastavitve shrani v datoteko, da imam lahko na program USB ključu.
• Asus firmware Restoration Tool, ki ga najdemo na cdju ob namestitvi
• Orginalni firmware in nastavitve, ki pridejo v pomoč, če ruter crkne

Prilkučimo še usb disk ali kjuč(tega ni potrebno predhodno formatirati saj bomo to opravili z ruterjem)

No pa se lotimo zadeve!!

PS(prihodnjič namestitev diska, particij in osnovnega sistema za namestitve(IPKG))

Gre za to, da nek zapis pripraviš za objavo, vendar ga ne objaviš takoj, temveč napišeš datum in uro, kdaj naj se zapis avtomatično pojavi na blogu.

Ta možnost ti recimo omogoča, da vnaprej pripraviš nekaj „timeless“ zapisov, ki so vedno aktualni in jih potem taktično razporediš za objavo tako, da optimiziraš število klikov, ki kot rečeno odločilno vplivajo na blogerski libido. Tako recimo zapise, za katere oceniš, da so najbolj zanimivi, tempiraš na ponedeljek med 8:00 in 9:30 zjutraj, ko se okrog blogov smuka statistično gledano največ ljudi. Na drugi strani v nedeljo nima smisla objavljati česarkoli, ker bo zelo verjetno objava spregledana. Očitno je v nedeljo večina siceršnjih bralcev blogov ali pri sveti maši, ali pa mora pospravljati stanovanje in pomivati posodo. Zvečer so pa potem na vrsti že Zvezde pojejo na RTV, proti katerem blogi jasno nimajo nobene možnosti, ker gledalci čisto noter padejo.

Če kdo še vedno ne ve, kako se funkcionalnost odložene objave uporablja, pa še bonus kratka navodila.

Zapis pripravimo kot običajno, trikrat preberemo, popravimo slovnične napake, vejice in predloge sz ter potem, ko smo z izdelkom zadovoljeni, v rubriki Publish status kliknemo pri Publish immediatly Edit.

Tu potem vpišemo datum in uro objave.

Glede ure moram reči, da nisem prepričan, ali je res čisto točna. Lahko pa recimo če želimo, da se zapis pojavi na spletu čez dve uri, samo wordpressovi uri dodamo plus dva. Potem samo še kliknemo Publish (ne samo Save, ker sicer se zapis ne bo avtomatično objavil na željeni datum ob določeni uri) in to je vse.

Ne vem pa, od kdaj imam na Wordpressu kar 3 GB prostora za slike? :)

Pri blogih, kjer gre število zapisov v stotine, je namreč zelo težko najti nek star zapis. Resda se da sicer pomagati z iskalnikom, ki pa po mojih opažanjih ne deluje najbolje in mariskaterega prispevka enostavno ne najde, čeprav se določena iskana beseda v njem pojavlja. Poleg tega bi morda radi nekateri bralci, ki jim je blog všeč, pogledali tudi starejše zapise, a se jim preprosto ne ljubi listati stran za stranjo da pridejo do zapisa, ki bi jih morda zanimal.

In zgolj ena prava ključna beseda v googlu je bila že dovolj, da sem našel delujočo rešitev, ki sliši na ime ListMaker v2.

Uporaba je zelo preprosta in primerna tudi za blogerske začetnike. Najprej je potrebno prenesti k sebi program in ga razpakirati nekam na lokalni disk. Po zagonu dobimo enostavno vnosno masko, kamor vpišemo polni naslov bloga, uporabniško ime in geslo za dostop do bloga, izberemo na kakšen način naj sortira dobljene podatke ter kliknemo Get posts. Program potem s pomočjo MetaWeblog API dobi seznam vseh objav na blogu. To sicer traja nekaj časa (par sekund), odvisno od njihovega števila. Ko je zadeva končana, kopiramo dobljeno kazalo v html obliki na odložišče (clipboard) in potem samo še v wordpressu ustvarimo novo stran (Page), preklopimo v HTML pogled, prilepimo kodo iz odložišča ter preklopimo nazaj v Visual pogled, kjer lahko kakšno malenkost še popravimo ali dodamo.

Edina slabost tega načina je, da naredi posnetek stanja v nekem trenutku, ki pa se seveda ne osvežuje dinamično. Vendar to se mi ne zdi nek večji problem, saj lahko recimo enkrat na mesec narediš novo kazalo, kar je vseeno bolje, kot ne imeti kazala sploh. Mene pa je zmotilo tudi, da je program poindeksiral tudi še neobjavljene prispevke (osnutke), ki jih je dal na vrh seznama kot prve, kar sem potem ročno brisal.

Primer, kako izgleda tako generirano kazalo in dokaz, da zadeva deluje, pa moja nova pridobitev – KAZALO.

Se želiš naročiti na blog?

Meni najljubši program za tovrstna opravila (obdelavo slik) je brezplačni (za domačo uporabo) IrfanView (deluje v vseh Windows okoljih), ki je mimogrede delo Bosanskega avtorja iz Jajca.

Najprej program prenesemo (link je na Tucows.com, različico IrfanView 4.10) na svoj računalnik v neko začasno mapo in ga zaženemo, da prične namestitev. Pri namestitvi jaz vedno odklikam, da se ne namesti avtomatično še google toolbar in google desktop search, ker me ti dodatki na računalniku samo motijo.

Ker privzeto program podpira samo nemščino in angleščino, je potrebno iz spletne strani prenesti še datoteko z podporo za slovenščino (datoteka je v zip formatu) in jo razpakirati v imenik Languages programa IrfanView (privzeto c:\program files\irfanview\languages).

Jezik programa spremenimo v meniju Options, izbira Change language... in izberemo slovenščina. Drugo kar jaz takoj po namestitvi spremenim je orodna vrstica oziroma ikone, ker mi privzete niso všeč. To se lahko naredi v meniju Nastavitve, izbira Nastavitve, zavihek Orodna vrstica.

To je kar se tiče same namestitve vse, sedaj pa k bistvu, kako velikemu številu slik v paketu zamenjamo velikost ali obliko zapisa.

Recimo da imamo na disku d: v mapi foto fotografije, ki bi jim radi spremenili obliko zapisa iz bitne slike (bmp) v kompresirano obliko zapisa jpeg, ki velikost slik bistveno zmanjša na račun same kvalitete slike. Naredimo novo mapo d:\foto\jpeg, kamor naj program odloži konvertirane slike in zaženemo IrfanView.

Izberemo v meniju Datoteka možnost Spremeni Format/Preimenuj... (v angleščini se mi zdi, da je opis te funkcije boljši in sicer Batch Conversion/Rename, kar pomeni, da gre za paketno obdelavo večih slik).

Desno zgoraj izberemo mapo, kjer so slike, ki jih želimo pretvoriti. Lahko izberemo posamezne slike in kliknemo gumb Dodaj, ali pa kliknemo Dodaj vse, če želimo pretvoriti vse datoteke v mapi (pri tej možnosti se da vključiti tudi podmape). Levo zgoraj izberemo Spremeni (ostale dve možnosti omogočati tudi preimenovanje datotek), Izhodni format JPEG (pod Možnosti se da nastaviti tudi kvaliteto, pri čemer nizka pomeni manjša velikost na disku in slabšo kakovost slike – večja kompresija), izberemo mapo, kamor naj slike program odloži in to je vse. Kliknemo še gumb Start, ki začne konverzijo.

Druga taka možnost, ki pride velikokrat prav pri paketni obdelavi slik, je spreminjanje same velikosti slike. Če želimo, da izhodni format ostane isti (recimo v bmp), potem kot Izhodni format nastavimo takšnega, kot so izvorne slike, odznačimo Uporabi napredne funkcije in kliknemo gumb Napredno.

Tu potem lahko vpišemo novo širino in višino slike (lahko v pixlih ali cm) ter še vrsto drugih lastnosti slike. Zopet izberemo Izhodno mapo za izdelane datoteke in kliknemo Start.

Google sedaj omogoča tudi sinhronizacijo z Outlook-om, sedaj ste popolnoma v kontroli!

1.) Isti dan, ko greš od doma, se najej, vendar ne nabaši s težko prebavljivo hrano (ala sendviči, piza, ipd.). Zakaj? Ker lahko stakneš zaprtje :???:

2.) Če te pritisne na veliko potrebo, pojdi čim prej :mrgreen: , sicer se lahko zgodi neprijetno zaprtje, ki te kot zakleto spremlja ves teden in ti kvari razpoloženje (napihovanje, boleč trebuh, nelagodje) :???:

3.) Če potuješ z letalom imej naslednje stvari vedno v ročni prtljagi: usmernik(polnilec) za telefon, usmernik (polnilec) za prenosnik, oz. vse tiste stvari, ki jih na cilju nujno potrebuješ (oblačila izvzeta, razen morda rezervne spodnje gate). Svoj kovček unikatno označi (po možnosti vsaj s treh strani), ker imajo ostali (ja, tako kot verjetno tudi ti) črn kovček :lol:

Opomba: Pri prtljagi večkrat pride v veljavo naslednji kvazi-Murphyjev zakon:

Večja kot je pomembnost stvari v kovčku za tvoje preživetje, večja je možnost, da se bo kovček znašel drugje kot ti. Manj kot se sekiraš za kovček, večja je verjetnost, da te bo pričakal na tvojem letališču na ustreznem mestu.

Opomba 2: Za označevanje kovčka pridejo prav barvasti trakovi, ki se jih da kupiti na letališču. Drugače pa ni omejitev: uporabiti se da tudi izolirni trak :lol: In res, vsaj z treh strani! Ker prtljaga, ko pride po tekočem traku na letališču, ni vedno obrnjena v isto smer...

4.) Na poti (in potem) pij dovolj vode, sicer se lahko zgodi... zaprtje :???:

(glej tudi točki 1 in 2)

5.) Vedno imej pri sebi papirne robce. Uporabni so za marsikaj, ne samo brisanje nosu. Še bolje je, če imaš tudi manjši paket osvežilnih robcev. Neverjetno je, kako prav pridejo, ko je treba z rok spraviti kaj sladkega ali kakšno drugo svinjarijo...

6.) Brisač ni potrebno nositi zraven, če greš v hotel z vsaj tremi zvezdicami. Običajno imajo tudi fen za lase.

7.) S prijaznostjo se daleč pride; če pa zagusti, pokaži tudi zobe.

8.) Pakiraj pametno: na pot pojdi z ne popolnoma polnim kovčkom in ga pred odhodom stehtaj. Skoraj vsi se vračajo domov z bolj polnimi kovčki...Pri nakupu spominkov premisli, koliko tehtajo :) Oblačila izberi tako, da jih lahko kombiniraš - z manj dobiš več :)

Opomba: Pri odhodu iz Londonskega letališča z družbo RyanAir zelo radi komplicirajo tudi za kilogram odvečne prtljage, zato si velja zgornjo točko še posebej zapomniti. Druge družbe običajno niso tako toge, razen morda kak EasyJet :lol:

9.) Z Maestro (navadno plačilno) kartico je možno plačevati že skoraj po celem svetu. Edino, kar se lahko zgodi je, da presežeš dnevni limit, če ga imaš; če na banki ne obračunavajo dovolj redno, se lahko zgodi, da kak dodaten dan ne bo šlo plačevati z njo...

10.) Med obvezno opremo spadajo tudi copati. Ni ga lepšega, kot v hotelu v kopalnici stopiti v svoje copate. Po eni strani so stik z domom, po drugi pa dosti bolj higienični kot boso tacanje po hotelski sobi, sploh v kopalnici...

11.) Čim manj sekiranja in živčnosti na poti. Če se je prtljaga zgubila, se bo tudi našla, le javiti je potrebno na ustreznem okencu. Če imaš letalsko vozovnico in telefon, si že zmagal. Za vse ostalo je kreditna kartica :lol:

Če se bom še česa spomnila, bom dodala na seznam...

Eksotika

Če potujete v bolj eksotične kraje, si je obvezno potrebno zapomniti še naslednja 2 nasveta (by fittipaldi):

12.) Pod nobenim (in to NOBENIM) pogojem ne jej česarkoli, kar ni vaser/virus/trotl-diht zapakirano v alufoliji, sicer sledi... (izjemno neprijetna in dolgotrajajoča) sračka.

12.1.) Banane, pomaranče in podobno naravno zapakirane stvari sodijo v zgornjo kategorijo :lol: Sicer sledi... glej zgornjo točko.